Sreča v nesreči 1836

Sreča v nesreči 1836 [1838/40]

Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim¹.

Sreča v Nesreči, ali POPISVANJE čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in pogatim¹.

[ ]

Uvod

Blizo mesta L.... v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč sloveča suknarija ali fabrika, kjer so žlahtno sukno tkali, in ga deleč po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej so mu starši¹ pomerli, torej ni imel nikogar, de bi zanj bil skerbel. Gospod suknarije ali fabrike, ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, de se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii delal, in se vsih suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga dela je mogel Svetin tudi vert obdelovati. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Poleti je celi dan vert obdeloval, po noči v suknarii delal. Per vsih svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam in po vsakim delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil in pervarval,

Blizo mesta L.... v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna deleč sloveča suknarija ali fabrika, kjer so žlahtno sukno tkali, in ga deleč po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober pošten pa tudi brumen junak. Franc Svetin mu je bilo ime. Zgodej so mu straši¹ pomerli, torej ni imel nikogar, de bi zanj bil skerbel. Gospod suknarije ali fabrike, ga je iz dobrote v šolo pošiljal toliko, de se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknarii delal, in se vsih suknarskih del naučil. Zraven navadniga suknarskiga dela je mogel Svetin tudi vert obdelovati. Priden in prebrisane glave je bil Svetin. Poleti je celi dan vert obdeloval, po noči v suknarii delal. Per vsih svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delam in po vsakim delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko perslužil in pervarval,

[ ]

de si je seliše kupil, hišo naredil in nekaj njiv perkupil. Gospod suknarije ga je zato zlo obrajtal, in mu eniga dne reče: France! všeč mi je, de si tako priden; vidim, de si pomagaš. Narbolj všeč pa mi je, ki vidim, de nikoli s hudobnimi tovarši ne potegneš, se le svojiga dela deržiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si per volji, vzami mojo kuharco Nežo za ženo, ktera je tudi poštena in brumna. Nima veliko dnarjev, pa je pridna, in jest ji bom tudi nekaj dal in pomagal. Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ktera se je po svojih stariših pisala Neža Terpinc, in jo vprašajo, ako bi bila dovoljna se s Francetam zaročiti. Neža je v to tudi rada dovolila, in v štirih tednih so ženitnino naredili. K ženitvanji je tudi prišel gospodar suknarije s svojo gospo, de si je bil žlahtniga rodu. Svetina so vsi radi imeli. Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira. Ne po posvetnih navadah in po mesnih željah, ampak po keršanskih in po božjih zapovedih sta živela. On je po dnevi vert obdeloval, ona je domače dela opravljala.

[ ]

Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitvico opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej njima je šlo vse po sreči. Dve leti je minilo, kar sta bila zaročena, in Svetinka je bila zdaj v drugim stanu. Dobila sta v eni noči dva lepa zdrava fantiča dvojčika. Per svetim kerstu so pervimu dali ime Janez, drugimu Pavl. Gospod in gospa suknarije sta bila botra. Vesela sta bila, de njima je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote, in vedno sta ga hvalila. Tudi sta sklenila fantiča, če jih Bog per živlenji ohrani, v brumnosti in svetosti zrediti, in varvati pred zapeljivimi tovaršijami, de bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.

[ ]

PERVI DEL.

I. France Svetin gre na vojsko francosko.

Lepo sta skerbela France in Neža za fantiča, in z združeno močjo si perzadevala več perslužiti, de bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti. Zato sta še bolj pridno delala in bolj zvesto molila. Ob enim lepim spomladanskim dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve, reče France: Pojdi po bokal vina, de vsak malo pijeva. Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela sama, in Boga hvaliva, ker nama nič ne manka. Prijazno vkupej pijeta in se pogovarjata od tega kar sta dansi v cerkvi slišala. Med tem vpraša France svojo ženo in prijazno reče: Ljuba dobra moja Neža! povej mi, kako je to, de nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati, ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna, in pa večkrat te zdihvati slišim. Kaj ti je vender? Le povej mi, vse rad storim, kar koli želiš, de boš le vesela. Neža mu nato milo odgovori: Ljubi moj mož, res je de¹, sim vedno žalostna,

in nikoli vesela, tode ne zavoljo¹ pomankanja, ali zavoljo dela, skerbi in truda. Ne misli, de te nimam rada, srečna vsaka žena, ktera ima tako dobriga in pridniga moža, kakor si ti. Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem, in zdi se mi, de naji bodo velike nesreče zadele, in hude nadloge čez naji prišle, in Bog ve kako je to, de sim zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji tudi kaj hudiga zadene, bova vse preterpela, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naji ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji do zdej skerbel; tudi zanaprej naji ne bo zapustil. Po tem poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je res, de na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam. Estrajski cesar je veliko soldatov potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri niso imeli zadosti zemlje ali grunta, so mogli iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni bilo drugači, mogel je biti soldat. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni, de se je malo soldaške službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga moža obiskat² in od njega slovo vzet, ker po tistim ga nikoli več ni vidila. Tisti dan je šel na laško, in ni ga bilo več nazaj.

in nikoli vesela, tode ne zavolje¹ pomankanja, ali zavoljo dela, skerbi in truda. Ne misli, de te nimam rada, srečna vsaka žena, ktera ima tako dobriga in pridniga moža, kakor si ti. Vesela pa nikoli ne morem biti, v sercu me vedno nekaj skerbi, prihodnost premišlujem, in zdi se mi, de naji bodo velike nesreče zadele, in hude nadloge čez naji prišle, in Bog ve kako je to, de sim zavoljo tega vedno žalostna, desiravno prihodniga noben človek ne ve. France odgovori: Nikar se tega ne boj, če naji tudi kaj hudiga zadene, bova vse preterpela, v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva, in dobrotljivi Bog naji ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naji do zdej skerbel; tudi zanaprej naji ne bo zapustil. Po tem poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju. Prav je res, de na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozam. Estrajski cesar je veliko soldatov potreboval. Ne le sami fantje, ampak tudi mladi možje, kteri niso imeli zadosti zemlje ali grunta, so mogli iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred soldašino, ni bilo drugači, mogel je biti soldat. Svetin ni bil več kakor osem dni v kosarni, de se je malo soldaške službe navadil. Deveti dan gre Neža še zadnikrat svojiga moža obiskrat² in od njega slovo vzet, ker po tistim ga nikoli več ni vidila. Tisti dan je šel na laško, in ni ga bilo več nazaj.

Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta.¹ Žalostno je bilo viditi kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala sama s fantičama, komej sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jest uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi. Tudi Francetu se serce terga, ker vidi svojo ženo tako zlo jokati in žalovati; vidil je tudi eniga dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji s sabo pernesla, solze se mu udero, milo se zjoka; vender jo potrošta in ji serčno reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo, kaj ne veš de to je božja volja. Tudi nar manjši reč se brez volje božje ne zgodi, in ne en las ne pade iz naše glave brez volje nebeškiga očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno njegovim naredbam udati. Kdor² v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen. Bog naji ne bo zapustil. Lepo Bogu služi, in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De moram soldat biti, mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam in oblastnikam pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame³, de srečno po tem ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za me⁴ dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem. Skerbi lepo za fantiča, in ne pozabi jih učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de boš vsaj nad otroci veselje imela, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-

Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti svojiga ljubiga Franceta,¹ Žalostno je bilo viditi kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehama pred možem in pravi: Kam se bom zdej djala sama s fantičama, komej sta po dve leti stara? Kako jih bom preživila, kako zredila? Oh jest uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevošlivi. Tudi Francetu se serce terga, ker vidi svojo ženo tako zlo jokati in žalovati; vidil je tudi eniga dvojčkov, ki ga je bila mati na naročeji s sabo pernesla, solze se mu udero, milo se zjoka; vender jo potrošta in ji serčno reče: Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zlo, kaj ne veš de to je božja volja. Tudi nar manjši reč se brez volje božje ne zgodi, in ne en las ne pade iz naše glave brez volje nebeškiga očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo voljno njegovim naredbam udati. Kdo² v Boga zaupa, ne bo nikoli zapušen. Bog naji ne bo zapustil. Lepo Bogu služi, in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. De moram soldat biti, mi cesarsko povelje ukazuje, gosposkam in oblastnikam pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli za-me³, de srečno po tem ko sovražnika premagamo spet nazaj pridem. Prosi za-me⁴ dobrotliviga Boga, de me varje v vsih nevarnostih, de spet srečno nazaj pridem. Skerbi lepo za fantiča, in ne pozabi jih učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, de boš vsaj nad otroci veselje imela, če tudi mene na vojski ubijejo. S temi be-

sedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi soldati vred proti laški deželi.

II. Neža Svetinka da oba dvojčka v službo.

Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo noč prečula, molila in jokala. Vidila je, de si ne more pomagati, se je utolažila in vedno Boga prosila, de bi mož na vojski srečo imel, de bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de je pomagala za dvojčke skerbeti, in potrebne dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela, jih je skerbna mati lepo moliti učila. Sčasama, ko sta veči perhajala, jih je ves potrebni keršanski nauk naučila. Nista bila še po sedem let stara, jih je že mati naučila brati, kar je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih velik trošt dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljala¹, in jih vedno učila lepo in spodobno² se v cerkvi zaderžati. Nikoli v nobeno tovaršijo jih ni pustila, ampak vedno jih je opominvala zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je po tem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl sta tri leta v šolo hodila, že sta znala po nemško brati, pisati in rajta-

Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža celo noč prečula, molila in jokala. Vidila je, de si ne more pomagati, se je utolažila in vedno Boga prosila, de bi mož na vojski srečo imel, de bi ne bil ubit. K sebi je vzela pošteno gostjo, de je pomagala za dvojčke skerbeti, in potrebne dela opravljati. Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila. Kakor hitro sta govoriti začela, jih je skerbna mati lepo moliti učila. Sčasama, ko sta veči perhajala, jih je ves potrebni keršanski nauk naučila. Nista bila še po sedem let stara, jih je že mati naučila brati, kar je sama dobro znala, in v žalostnih dnevih velik trošt dobivala v branji svetih bukev. Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne jih je s sabo v cerkev peljaja¹, in jih vedno učila lepo in spodovno² se v cerkvi zaderžati. Nikoli v nobeno tovaršijo jih ni pustila, ampak vedno jih je opominvala zvesto Bogu služiti. Pošiljala jih je po tem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, de nobeden fantov ne tako. Janez in Pavl sta tri leta v šolo hodila, že sta znala po nemško brati, pisati,³ in rajta-

ti. Vsak večer so vsi trije vkup glasno večerno¹ molitev opravili, in mati je vselej konc molitve rekla: Molimo še za vajiga očeta, de bi srečno nazaj prišel, de bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno nedeljo zvečer po zimi, ko je mati fantama ravno od očeta perpovedvala, kako de je mogel na vojsko iti, reče Pavle: Ljuba mati! povejte² nama, kakšin so vender naš oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo oslabeli, ko bi vi nama utegnili umreti. Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej po dve leti stara, kader nas je mogel oče zapustiti. Vender spomnim se, zamerkajta si: Vaji oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje, tako z rudečo farbo zarezano, de se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na levi roki ima: Neža Terpinc; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja na roke sim jest vajimu očetu sama naredila. O ljuba mati reče nato³ Pavle, naredite tudi meni take znamenja na roke, kakoršne oče imajo, de se bom večkrat na njih spomnil in za njih molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika; to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti,⁴ mora besedo s farbo zapisati, po tem s šivanko vse čerke pošpikati, de farba pod kožo pride, po tem se ne da več zbrisati, to pa je boleče. Nej

ti. Vsak večer so vsi trije vkup glasno večerne¹ molitev opravili, in mati je vselej konc molitve rekla: Molimo še za vajiga očeta, de bi srečno nazaj prišel, de bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih. Bilo je eno nedeljo zvečer po zimi, ko je mati fantama ravno od očeta perpovedvala, kako de je mogel na vojsko iti, reče Pavle: Ljuba mati! povejto² nama, kakšin so vender naš oče, ki jih nisva nikoli poznala, ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zlo oslabeli, ko bi vi nama utegnili umreti. Mati žalostna odgovori: Ne mogla bi vidva očeta poznati ne, ker sta bila komej po dve leti stara, kader nas je mogel oče zapustiti. Vender spomnim se, zamerkajta si: Vaji oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamnje, tako z rudečo farbo zarezano, de se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin. Na levi roki ima: Neža Terpinc; to je moje ime po mojih starših. Take znamnja na roke sim jest vajimu očetu sama naredila. O ljuba mati reče na to³ Pavle, naredite tudi meni take znamenja na roke, kakoršne oče imajo, de se bom večkrat na njih spomnil in za njih molil. Tudi meni naredite tako, pravi Janez. Mati reče: Ljuba moja sinika; to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti:⁴ mora besedo s farbo zapisati, po tem s šivanko vse čerke pošpikati, de farba pod kožo pride, po tem se ne da več zbrisati, to pa je boleče. Nej

boli kakor hoče, pravita fanta, le naredite nama, vse rada terpiva, de bova le očetovo znamenje na rokah imela. Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je oče imel. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni vidila na rokah pod kožo lepe rudeče imena očeta in matere. Po devet let sta bila dvojčika stara, rada bi bila še oba v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Še rediti jih več ni mogla mati, ne potrebniga oblačila jima napravljati. Mati se je res noč in dan trudila, vender ni mogla shajati, dolg je naredila, njivco in hišico zastavila. Nekak barantavec I. ji je posojval, pa ne de bi bil dobro storil, in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojiga dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevavec jo je terdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo, in prosili so, de bi poterpel, in jim vsaj hišco pustil. Neusmiljeni tergovc jih noče uslišati, ampak ojstro reče Neži: Plačaj, kar si dolžna, več te ne čakam, ako ne plačaš, vse ti bo prodano; fanta sta že zadosti velika, de si zamoreta kaj zaslužiti ni treba jima po šolah postavati; vsak berač hoče zdaj gospod biti! Žalostna gre mati domu s fantama in joka, tudi fanta sta jokala in rekla materi: Ljuba mati! kam pojdemo zdej, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti; kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal; oh de nimamo očeta, de bi se za nas kaj po-

tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar ne žalujta preveč, sej imamo še eniga očeta v nebesih, kteri je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče, on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi nebeški oče nas bo preskerbel. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej se je trikrat luna premenila, že so perderli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla zapustiti s fantički vred svojo domačijo, in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: O de bi jest sama bila, ne bilo bi meni tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi Bog! usmili se me uboge sirote! Vsim se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo dobila službo per nekaki brumni gospej, premožni udovi. Pavle je šel k gospodarju, kteri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen sosed spotama v Terst s sabo vzel,¹ kamor je moko naprodaj peljal. Mislil ga je v Terstu kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal.

tegnili! Mati jima reče: Ljuba moja sinika! Nikar ne žalujta preveč, sej imamo še eniga očeta v nebesih, kteri je veliko bolji, kakor vsak posvetni oče, on nas ne bo zapustil. On dobrotlivi nebeški oče nas bo preskerbel. Le njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo. Komej se je trikrat luna premenila, že so perderli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, de v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je mogla zapustiti s fantički vred svojo domačijo, in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Rekla je žalostna: O de bi jest sama bila, ne bilo bi meni tako težko, ali kam se čem s fantiči oberniti. Dobrotlivi Bog! usmili se me uboge sirote! Vsim se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalo dobila službo per nekaki brumni gospej, premožni udovi. Pavle je šel k gospodarju, kteri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližen sosed spotama v Terst s sabo vzel.¹ kamor je moko naprodaj peljal. Mislil ga je v Terstu kakim ljudem dati, ker je Janezik malo laško govoriti znal.

III. Pavle Svetin pastir.

Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah žvinco gonil, in pa večkrat per svojih tovar-

ših kaj napačniga vidil in slišal, tode nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera mu je velikokrat rekla: „Pavle,¹ Pavle! Boga se boj, in nikoli nič hudiga ne stori. Spomni se vselej, de Bog te povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela, in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per nji služila, je kupila grajšinco na Štajerskim. Kader se je gospa Kordula na sovjo² grajšinco preselila, je tudi vzela s sabo svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale na Štajersko prav memo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga je še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič lepe nauke daja, de naj lepo uboga, rad moli, in de naj se skerbno varje hude tovaršije. V pričo gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje, ohrani tudi zdaj v sercu besede svoje matere, ktere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši se nikdar ne pečaj; skerbno glej, de nedolžnost ohraniš, če boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo bogat³. Bo-

ših kaj napačniga vidil in slišal, tode nikoli ni z njimi potegnil. Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, ktera mu je velikokrat rekla: „Pavle Pavle! Boga se boj, in nikoli nič hudiga ne stori. Spomni se vselej, de Bog te povsod vidi. Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil.“ Torej je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, svoje delo vselej zvesto opravil; zato sta ga pa tudi gospodar in gospodinja rada imela, in mu lepo oblačilo napravila. Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati per nji služila, je kupila grajšinco na Štajerskim. Kader se je gospa Kordula na svojo² grajšinco preselila, je tudi vzela s sabo svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetiga Florijana dan sta se gospa in služabnica peljale na Štajersko prav memo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat ga je še zadnikrat vidila mati svojiga dobriga Pavleta, in še mu zadnič lepe nauke daja, de naj lepo uboga, rad moli, in de naj se skerbno varje hude tovaršije. V pričo gospodarja mu reče mati: Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominvanje, ohrani tudi zdaj v sercu besede svoje matere, ktere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi. Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bota gospodar ali gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovarši se nikdar ne pečaj; skerbno glej, de nedolžnost ohraniš, če boš nedolžen, boš v svoji revšni zlo bogal³. Bo-

di priden in rad moli, moli tudi za očeta, de bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame¹, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem mati objame Pavleta, in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala, in vse te besede slišala, ktere so se ji tako mile zdele, de so ji debele solze iz oči pertekle, pa hitro si jih obriše, obe se vsedete na voz, in greste naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de se je zjokala, po tem ji prijazno reče: Ljuba moja Neža! vem, de si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, de se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim bila srečna srečna gospa, imela sim blaga, dnarjev, vsiga v obilnosti. Moj Gospod je bil žlahten baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela,² dobro mi je bilo, tako de mi boljši ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalo je bil ubit; v persi mu je kugla perletela, usterljen je bil blizo serca, pade in v pol ure je bil mertev. Kolika žalost za me³, si lahko misliš. Po tem so sovražniki v naše kraje perderli, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino požgali, komej sim toliko ohranila, de sim kupila grajšinico, kamor se zdej peljave. Imela sva samiga sina, Karl mu je bilo ime; ta je bil komej 17 let star, ko je⁴

di priden in rad moli, moli tudi za očeta, de bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi za-me¹, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva. Med tem mati objame Pavleta, in se od njega loči. Gospa Kordula je zraven stala, in vse te besede slišala, ktere so se ji tako mile zdele, de so ji debele solze iz oči pertekle, pa hitro si jih obriše, obe se vsedete na voz, in greste naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, de nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, de se je zjokala, po tem ji prijazno reče: Ljuba moja Neža! vem, de si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse kako se je s tabo godilo; vem, de si na tem svetu nesrečna, vender ne žaluj preveč. Ne misli, de se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, kar še ne veš, kako se je z mano godilo. Jest sim bila srečna srečna gospa, imela sim blaga, dnarjev, vsiga v obilnosti. Moj Gospod je bil žlahten baron Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela.² dobro mi je bilo, tako de mi boljši ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je, in kmalo je bil ubit; v persi mu je kugla perletela, usterljen je bil blizo serca, pade in v pol ure je bil mertev. Kolika žalost za-me³, si lahko misliš. Po tem so sovražniki v naše kraje perderli, so mi veliko blaga pobrali in mi grajšino požgali, komej sim toliko ohranila, de sim kupila grajšinico, kamor se zdej peljave. Imela sva samiga sina, Karl mu je bilo ime; ta je bil komej 17 let star, ko jo⁴

šel sam radovoljno v soldate in pa k francozam, kteri so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl! ne hodi na vojsko, vidiš de sim sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj oče je bil na vojski ubit, in s tabo se zna ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj, ni me hotel bogati. Šel je z veliko francosko armado v merzle kraje Moškovitov. Že dve leti je tega, in nobene besede ne zvem in en¹ slišim od njega. Bojim se, de je zmerznil na rusovski zemlji med toliko francozi. S sabo ni od hiše drujiga vzel, kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana, ktero je na vratu pervezano nosil. Kolikorkrat² mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki dan tablico pogleda in se name spomni. Zdej pa ni nobeniga glasa več od njega;³ o že so morebiti njegove kosti sognile na rusovski zemlji! Glej Neža! pravi gospa Kordula, de imam uržoh še bolj žalovati, kakor ti, ker imaš dva fanta vender živa, in ti zna ta ali uni še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ko nas ljubi, de bi nas na unim svetu ne tepel. — Nič ne skerbi Neža! per meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem, bom že naročila, de boš preskerbljena. Vkup bove živele in ena dru-

šel sam radovoljno v soldate in pa k francozam, kteri so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O kako sim takrat jokala in ga lepo prosila rekoč: Ljubi moj Karl! ne hodi na vojsko, vidiš de sim sama, nimam ga pomočnika v nadlogah, če me še ti zapustiš, kam se bom obernila potem sirota! Kaj bom začela, če še ti umerješ; tvoj oče je bil na vojski ubit, in s tabo se zna ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zastonj, ni me hotel bogati. Šel je z veliko francosko armado v merzle kraje Moškovitov. Že dve leti je tega, in nobene besede ne zvem in ne¹ slišim od njega. Bojim se, de je zmerznil na rusovski zemlji med toliko francozi. S sabo ni od hiše drujiga vzel, kakor tablico, ki je moja podoba na nji namalana, ktero je na vratu pervezano nosil. Kolikokrat² mi je pisal, je vselej povedal, de vsaki dan tablico pogleda in se name spomni. Zdej pa ni nobeniga glasa več od njega,³ o že so morebiti njegove kosti sognile na rusovski zemlji! Glej Neža! pravi gospa Kordula, de imam uržoh še bolj žalovati, kakor ti, ker imaš dva fanta vender živa, in ti zna ta ali uni še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati; pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe zato, ko nas ljubi, de bi nas na unim svetu ne tepel. — Nič ne skerbi Neža! per meni boš dokler boš živa, in če pred umerjem, bom že naročila, de boš preskerbljena. Vkup bove živele in ena dru-

go troštale. Med takimi pogovori so se perpeljale gospa Kordula in Neža z njo v svojo grajšinco, in ste tam brumno in sveto živele, revežem deleč okoli veliko dobriga storile in njim pomagale. Pavle pastir je tudi dolgo časa žalostin bil, posebno zato, ko mu je mati rekla: Morebiti se nikoli več ne bova vidila. Pavle si je zvesto materne nauke v serce vtisnil, in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovarši se nikoli ni hotel navadnih jigrač lotiti, ampak kader so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle na stran vsedel, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice: Zgodbe s. pisma, ktere je Pavle zmiram z veseljem bral. Eniga dne je bral od Davida, kako je pastirčval. Lejte je rekel sam per sebi: Še David, tak imenitin mož je bil pastir. Žvino je pasel kakor jest, in bil je potem imeniten kralj. Ne želim jest kralj biti, ampak zvesto bom bogal nauk božji, kteri pravi, de mi bo Bog že tukej srečo dal, če mu bom zvesto služil, in ga iz serca ljubil. Pergodilo se je, de se perpelja kočija po cesti memo pastirjev, kteri so po gmajni žvinco pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli, to je navadna pastirska igrača. Pavl ni z njimi igral, ampak za germ je sedel, na žvino pazil in bukvice bral. V kočii, ktera se je ravno memo peljala sta sedela baron in baronka I. ki sta se domu v nemški gradec peljala. Blizo tistih pastirjev se je mogla kočija velikimu vozu umakniti. Konji

so preveč v graben zapeljali, kočija se zverne, in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž je bil po nogah zlo ranjen. Komej sta baron in baronka iz zvernjene kočije zlezla, vsa prestrašena se ne vesta kam djati. Na samoti je bilo, blizo nobene hiše, kočjaža ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidili¹, pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim po nemško reče: Kje je kaka hiša, de bi se ljudje sklicali priti pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli odgovoriti, ker niso vedli kaj jih vpraša. Na to kličejo Pavleta rekoč: Pavle! pojdi sim, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša. Pavle hitro perteče, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten kaj bi radi? Baron reče: Fante! povej mi kje je kaka hiša, de bi jest ljudi dobil, kteri bi mi pomagali kočijo pervleči do vasi, de se kolo naredi, drugači ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte, jest tečem hitro domu, bom skusil kmalo ljudi perklicati, prosil jih bom, de vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga gospodarja in še koga drujiga. Vender preden grem ljudi klicat, dovolite mi, de vašimu kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo kri teče, uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše, kar je zmirej per sebi nosil, ga je kočijažu na rano položil, z ruto zavezal in mu reče:

so preveč v graben zapeljali, kočija se zverne, in desno zadnje kolo se razdrobi, kočjaž je bil po nogah zlo ranjen. Komej sta baron in baronka iz zvernjene kočije zlezla, vsa prestrašena se ne vesta kam djati. Na samoti je bilo, blizo nobene hiše, kočjaža ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem scer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljeniga kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to vidile¹, pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in njim po nemško reče: Kje je kaka hiša, de bi se ljudje sklicali priti pomagat. Nevedni pastirji niso nič vedli odgovoriti, ker niso vedli kaj jih vpraša. Na to kličejo Pavleta rekoč: Pavle! pojdi sim, ti znaš nemško, nam boš povedal kaj ta gospod vpraša. Pavle hitro perteče, se lepo ponižno odkrije in pravi: Gospod žlahten kaj bi radi? Baron reče: Fante! povej mi kje je kaka hiša, de bi jest ljudi dobil, kteri bi mi pomagali kočijo pervleči do vasi, de se kolo naredi, drugači ne morem naprej. Pavle reče: Gospod, le tukaj dočakajte, jest tečem hitro domu, bom skusil kmalo ljudi perklicati, prosil jih bom, de vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojiga gospodarja in še koga drujiga. Vender preden grem ljudi klicat, dovolite mi, de vašimu kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim de mu zlo kri teče, uteči bi mu utegnila preden ljudje pridejo. Pavle vzame iz torbice nekako zeliše, kar je zmirej per sebi nosil, ga je kočijažu na rano položil, z ruto zavezal in mu reče:

prijatel, zdej pa le prav mirno nogo derži, kmalo se bo kri vstavila. Zdej Pavle hitro steče domu ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de so s koli in z vervmi kočijo¹ tako zvezali, de so jo srečno do bližnje pošte pervlekli. Pavletovo zeliše je kočijažu toliko dobro storilo, de je že na kočijo sesti smel. Kader je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta, reče baron Pavletu: Povej, reci tem možem, de jih prav lepo zahvalim, ki so mi pomagali, in baron da vsikimu en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober, in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali², jest nisim nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede v kočijo in se pelje počasu do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši, kteri so zraven stali in zjali, Pavleta za norca imeli³, in ga neumniga imenovali, ker ni hotel dnarjev vzeti. Še pred so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra, zato ker jim je večkrat kaj dobriga in lepiga bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter, takih lepih dnarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga

prijatel, zdej pa le prav mirno nogo derži, kmalo se bo kri vstavila. Zdej Pavle hitro steče domu ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletam trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, de so s koli in z vervmi kočjio¹ tako zvezali, de so jo srečno do bližnje pošte pervlekli. Pavletovo zeliše je kočijažu toliko dobro storilo, de je že na kočijo sesti smel. Kader je bilo vse narejeno preden se baron in baronka v kočijo vsedeta, reče baron Pavletu: Povej, reci tem možem, de jih prav lepo zahvalim, ki so mi pomagali, in baron da vsikimu en tolar. Ti pa Pavle bodi vedno tako priden pa dober, in dobro ti bo, reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti rekoč: Gospod! možem ste zadosti plačali, ker so vam pamagali², jest nisim nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem; če sim šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost. Baron na to nič ne reče, tiho se vsede v kočijo in se pelje počasu do pošte. Ko se gospoda odpelja, so pastirji Pavletovi tovarši, kteri so zraven stali in zjali, Pavleta za norca imeji³, in ga neumniga imenovali, ker ni hotel dnarjev vzeti. Še pred so pastirji Pavleta iz norčije imenovali fajmaštra, zato ker jim je večkrat kaj dobriga in lepiga bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga niso hotli poslušati hudobni poredni pastirji. Zdaj so mu pa rekli: Ti si prav neumen fajmašter, takih lepih dnarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš. Pavle pa na vse to druziga

ne reče, ko te besede: Če sim kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal, če nisim nič zaslužil, tudi dnarjev nočem. Pavletov nar boljši prijatel reče tovaršem. Ne zaničujte Pavleta, kdo ve kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: Če človek komu le vode piti pernese iz dobriga serca, ne bo brez plačila, Bog bo vse plačal. Drugi dan se baron in baronka sprehajata in od nesreče poprejšniga dne se pogovarjata. Med vsimi reče baron mi nar bolj dopade pastir Pavle, ker je le toliko prijazen in postrežin fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ker sim mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vender moram zato storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel, grem in oštir z mano, de mi hišo pokaže kjer fant služi, in s saboj ga bom k kosilu perpeljal, de bo z nami jedel, to mu bo veči veselje, ko vsi dnarji. Velika čast bo kmetiškimu pastirju se v kočii z gospodo peljati, in per gospodi jesti. Okoli dvanajste ure tistiga dne se perpelja po cesti kočija, zavije v stran v vas, in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije, in vprašata gospodinjo: Kje je vaš pastir Pavle? Odgovori: ni ga še domu, pase, kmalo mora priti, ker bliža se poldne. Baron in gospodar pošte ga čakata de pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljata. Po poti vpraša Pavle ponižno: Gospodje! kam me peljate.

Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim jih nar bolj potreboval, plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil, in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja in se zahvali ponižno za toliko čast. Boljši se mi zdi, je rekel se v kočii peljati in per gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil, de so drugi pastirji njegovi tovarši za njim zjali in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno, ko se perpeljata baron in poštni gospodar v kočii s Pavletam. Kar k mizi sedejo, ktera je bila polna nar boljših jedi, in dobriga sladkiga vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se in z nami jej, kolikor se ti bo poljubilo. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi gospod baron, sej niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali vselej pred jedjo in po jedi moliti, in se spomniti dobrotnika, kteri nam darove daje. Večkrat sim slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak. Per tih Pavletovih besedah se vsi spogledajo, in hiteli so moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim ti lepe dnarje ponujal? Pavle odgovori ves brihten naravnost brez hinavšine:¹ Gospod baron žlahtni! Zato nisim hotel nič od vas vzeti, ker sim obljubil zvesto se deržati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in

Baron mu odgovori: Ne boj se, ti si meni zlo ustregel, ker si šel ljudi klicat takrat ko sim jih nar bolj potreboval, plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil, in se po gosposko gostil. Pavle se sladko posmeja in se zahvali ponižno za toliko čast. Boljši se mi zdi, je rekel se v kočii peljati in per gospodi jesti, kakor še toliko tolarjev, posebno ko je vidil, de so drugi pastirji njegovi tovarši za njim zjali in se čudili. Vse je že bilo perpravljeno, ko se perpeljata baron in poštni gospodar v kočii s Pavletam. Kar k mizi sedejo, ktera je bila polna nar boljših jedi, in dobriga sladkiga vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: Pavle! usedi se in z nami jej, kolikor se ti bo poljubilo. Pavle reče ponižno: Ne zamerite, gnadlivi gospod baron, sej niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zlo zaterdvali vselej pred jedjo in po jedi moliti, in se spomniti dobrotnika, kteri nam darove daje. Večkrat sim slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je žvini enak. Per tih Pavletovih besedah se vsi spogledajo, in hiteli so moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: Povej mi nar pervo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ker sim ti lepe dnarje ponujal? Pavle odgovori ves brihten naravnost brez hinavšine!¹ Gospod baron žlahtni! Zato nisim hotel nič od vas vzeti, ker sim obljubil zvesto se deržati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in

mi večkrat rekli, posebno takrat ko sim se od njih ločil, de za vsako majhno reč ne plačila tirjati, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na unim svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požerk merzle vode bližnjimu z dobrim sercam poda, bo per Bogu plačilo imel. Na to reče baron: Pavle! pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil. Tudi gospej baronki je bil Pavle zlo ušeč, zato ga prijazno vpraša: Kako je to fante, ker si tako brihten in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, de bi se kaj več naučil. Per tem vprašanji so se Pavletu solze ulile in globoko zdihne rekoč: O dobra gospa! Rad bi bil hodil v šolo, pa ni bilo mogoče; čast Bogu, de sim se toliko naučil. Nato ob kratkim vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, de so bili od vsih zapušeni, brez pomoči so mogli iti po svetu. Gospa tiho reče baronu: Prav dober in prijazen se mi ta fant zdi, nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojiga vzela, dobro delo bo to, in iz fanta zna sčasama kaj biti. Baron reče: Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skerbela, in ga dala učit, ker je brihten. Bog bo nama to povernil če ne na tem pa na unim svetu. Vender fanta moram pred vprašati, ali bo per volji z nama iti. Baron pokliče Pavleta rekoč: Pavle! bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama deleč — v nemški gradec? Tam se boš lah-

ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil, brez pervoljenja¹ ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, všeč² mi je, hiti tedej domu, prosi pervoljenja, in če te bodo pustili, pridi povedat, in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko v hišo pride mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu? Pavl reče: Oh oče! ta gospoda me je tako obdarovala, de še ne eden tako, sim le prišel hitro vas prosit, de mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender tako perprost,³ pravi gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš pa že spet kaj neumniga naredil, kakor včerej, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de me s saboj vzameta, če hočem iti, pa sim rekel: Rad grem, vender pred ne obljubim, de vas za svet in za pervoljenje prosim. Srečen Pavle, reče gospodar, sreča te iše, ne spusti je iz rok. Zdej spoznam, de nisim prav storil, ker sim te včeraj kregal, zato ko nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce, in tvoja perpravnost bližnimu pomagati ti je Bog hitro povernil. Pojdi berž k dobri gospodi nazaj, reci de z veseljem dovolim, de te vzamejo. Pa čakaj, de bo bolj gotovo, grem s tabo, de te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od

ko učil, v šolo boš hodil. Pavle odgovori: Oh gnadlivi gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem če bo v to moj gospodar pervolil, brez pervolenja¹ ne smem in se ne spodobi. Lepo je to, reče baron, ušeč² mi je, hiti tedej domu, prosi pervoljenja, in če te bodo pustili, pridi povedat, in vzamemo te s seboj. Pavl hvaležno kušne roko baronu in baronki in gre. Ves vesel peržvižga domu, ko v hišo pride mu reče gospodar: No, si kaj pernesel domu? Pavl reče: Oh oče! ta gospoda me je tako obdarovala, de še ne eden tako, sim le prišel hitro vas prosit, de mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja. Ne bodi vender tako preprost³ pravi gospodar; vzemi kar ti kdo da. Boš pa že spet kaj neumniga naredil, kakor včerej, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vender povej, kaj ti je gospoda ponudila? Baron in baronka sta me nagovorila, de me s saboj vzameta, če hočem iti, pa sim rekel: Rad grem, vender pred ne obljubim, de vas za svet in za pervoljenje prosim. Srečen Pavle, reče gospodar, sreča te iše, ne spusti je iz rok. Zdej spoznam, de nisim prav storil, ker sim te včeraj kregal, zato ko nisi hotel ponujanih tolarjev vzeti. Tvoje dobro serce, in tvoja perpravnost bližnimu pomagati ti je Bog hitro povernil. Pojdi berž k dobri gospodi nazaj, reci de z veseljem dovolim, de te vzamejo. Pa čakaj, de bo bolj gotovo, grem s tabo, de te izročim. Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, ktera se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od

deleč odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Kader bližej prideta, se Pavle ponižno perkloni, in gre obema roko kušniti in reče: Moj gospodar me rad pusti; de je res, je sam prišel pričevati; prosim zdej, de bi me s saboj vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen. Baron in baronka sta rekla: Prav je to, le priden bodi, in nič hudiga ti ne bo. Pavle je precej per gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domu gre.

IV. Pavle šolar v nemškim gradcu.

Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu zapustiti domačo deželo,¹ in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. Pa si je mislil, Bog je povsod, cela zemlja je njegova. Dobrotljiviga Boga sim si za očeta zbral, in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen oče. S takimi mislami zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec. Baron je precej ukazal mu lepe gosposke oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco, kupil mu potrebne bukve in ga potem pelje zapisat v šolo. O vsih Svetih je jel Pavle hoditi v pervo latinsko šolo. Tako se je učil, de so se vsi

Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo. Težko mu je bilo per sercu zapustiti domačo deželo in iti v ptuje kraje med ptuje neznane ljudi. Pa si je mislil, Bog je povsod, cela zemlja je njegova. Dobrotljiviga Boga sim si za očeta zbral, in moj dobrotnik gospod baron bo moj telesen oče. S takimi mislami zapusti Pavle rojstno deželo. O malim Šmarni je prišel Pavle s svojo gospodo v nemški gradec. Baron je precej ukazal,² mu lepe gosposke oblačila narediti. Dal mu je posebno kamerco, kupil mu potrebne bukve in ga potem pelje zapisat v šolo. O vsih Svetih je jel Pavle hoditi v pervo latinsko šolo. Tako se je učil, de so se vsi

učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi je bil med vsimi šolarji svojimi tovarši. Doma se je pridno učil, gospodi per mizi stregel, in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo,¹ de so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali. Od perviga do zadnjiga so ga per hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojiga dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatel, Avguštin Zorman po imenu, kteri je bil žlahtniga rodu iz Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere pa je še pravda tekla. Med tem so Avguštinovi starši pomerli, in zdaj je bil Avguštin tako reven, de le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel, kteri so mu v šolah pomagali. Cele tri leta je bil Pavle Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč. Vedno je Boga hvalil;² de mu je tako dobriga očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta nikoli ni poznal. Četerto leto je Pavle jel klavern hoditi in žalosten biti, pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, le odgovori: Žalosten sim, ker vidim marskteriga, de se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per hiši, s kterimi³ je Pavle jedil, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on

učeniki nad njegovo razumnostjo zavzeli. Nar pervi je bil med vsimi šolarji svojimi tovarši. Doma se je pridno učil, gospodi per mizi stregel, in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako andohtlivo de so se vsi nad njegovim zaderžanjem razgledovali. Od perviga do zadnjiga so ga per hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojiga dobrotnika. S svojimi šolskimi tovarši se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatel, Avguštin Zorman po imenu, kteri je bil žlahtniga rodu iz Dunaja doma, tudi priden in brumen mladenč. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; sama grajšina blizo Dunaja jim je še ostala, zavoljo ktere pa je še pravda tekla. Med tem so Avguštinovi starši pomerli, in zdaj je bil Avguštin tako reven, de le iz dobrot očetovih prijatlov je v Gradcu živel, kteri so mu v šolah pomagali. Cele tri leta je bil Pavle Svetin vedno vesel, lepo rejen in zali mladenč. Vedno je Boga hvalil,² de mu je tako dobriga očeta namestil, ker svojiga praviga Očeta nikoli ni poznal. Četerto leto je Pavle jel klavern hoditi in žalosten biti, pa še bolj pogosto moliti. Večkrat od barona vprašan, kaj mu je, le odgovori: Žalosten sim, ker vidim marskteriga, de se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakimu bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali. Baron vpraša tudi druge posle per hiši, s kterim³ je Pavle jedil, če vedo zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: Pavle mora hujšati, on

grozno malo je, več ko polovico si vselej perhrani, v popir zavije, pa nekam skrivaje nosi, pa nobeden ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče, in ga pošlje pol ure deleč po opravilu. Med tem gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila s Pavletam vpraša baronka svojiga gospoda? To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa se, kakor de bi nič zato ne vedila, še dans bova zvedila kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej ukaže enimu svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti, kader pojde v šolo, in od deleč zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame bukvice in skrivej pobaše v aržete spravljeno jed, in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč pazi, gre za njim, brez de bi ga bil Pavle vidil. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene hiše ne deleč od šole in gre po štengah, pod streho v kamerco, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per vratih, kaj se pogavarjata¹. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel! Dans sim ti še pernesel, smiliš se mi, ne vem ali ti bom mogel več kaj per-

grozno malo je, več ko polovico si vselej perhrani, v popir zavije, pa nekam skrivaje nosi, pa nobeden ne ve kam. Drugi dan ga baron hitro ko so odkosili pokliče, in ga pošlje pol ure deleč po opravilu. Med tem gresta baron in baronka prejiskat Pavletovo skrinjo, se hočeta prepričati, ali je res, kar družina od Pavleta perpoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zaviti kosic mesa, malo kruha in pa malo sira. Kaj bova zdej strila s Pavletam vpraša baronka svojiga gospoda? To je nehvaležnost! Bolj pametni baron pa reče: Ljuba moja! tiho bodi, kar v misli mu ne vzemi, derživa se, kakor de bi nič zato ne vedila, še dans bova zvedila kam nosi, potem bova z njim govorila. Baron skrivej ukaže enimu svojih služabnikov, še dans za Pavletam iti, kader pojde v šolo, in od deleč zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalo domu, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženiga. Vzame bukvice in skrivej pobaše v aržete spravljeno jed, in gre v šolo. Baronov služabnik ga od deleč pazi, gre za njim, brez de bi ga bil Pavle vidil. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo ene hiše ne deleč od šole in gre po štengah, pod streho v kamerco, kjer je eden njegovih šolskih tovaršev bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša per vratih, kaj se pogovarjata¹. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: O ljubi moj prijatel! Dans sim ti še pernesel, smiliš se mi, ne vem ali ti bom mogel več kaj per-

nesti; zdi se mi de so me jeli paziti, in spoznovati, de ti kaj pernesem. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor na glas je jokal, in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga umreti¹. Pavle ga je pa troštal in ga opominjal v Boga zaupati. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani, de ga Pavle ni videl, gre domu in baronu vse pove, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal. Baron, ker je vedil, de mora Pavle zdej cele dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga šolarja, več merliču kakor živimu človeku podobniga. Baron reče bolnimu šolarju: Zvedil sim, de si revež in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel te obiskat in ti pomagat, vender² mi povej nar pervo, kako se ti pravi in kdo so bli tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo premožni, pa ob vse so peršli, sama grajšina je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki pravdajo, de je mende nikoli ne bom imel desi meni gre jerbati po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sim hodil, sim per dobrih ljudeh kaj dobil, zdej pa sim sirota, ne morem se ganiti³ iz postlje, nikogar ni, de bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla Pavla Svetina po imenu, on mi je vsaki dan kaj jesti pernesel, kar je sam perstradal,

nesti; zdi se mi de so me jeli paziti, in spoznovati, de ti kaj pernesem. Bolnik pa na postlji ni druziga kakor na glas je jokal, in rekel: Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsiga hudiga umerti¹. Pavle ga je pa troštal in ga opominjal v Boga zaupati. Več hlapec ni slišal, hitro je šel strani, de ga Pavle ni videl, gre domu in baronu vse pove, kar je slišal in si je hišo dobro zamerkal. Baron, ker je vedil, de mora Pavle zdej cele dve uri v šoli biti, se napravi, gre, hlapec mu mora iti tisto kamerco pod streho pokazat. Kader noter stopi, vidi na goli slami ležati bolniga revniga šolarja, več merliču kakor živimu človeku podobniga. Baron reče bolnimu šolarju: Zvedil sim, de si revež in veliko pomanjkanje terpiš, torej sim prišel te obiskat in ti pomagat, vonder² mi povej nar pervo, kako se ti pravi in kdo so bli tvoji starši. Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bli zlo premožni, pa ob vse so peršli, sama grajšina je še ostala, za tisto pa se moji žlahtniki pravdajo, de je mende nikoli ne bom imel desi meni gre jerbati po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sim hodil, sim per dobrih ljudeh kaj dobil, zdej pa sim sirota, ne morem se ganti³ iz postlje, nikogar ni, de bi mi kaj pomagal. O Bogu se usmili, je začel zdej bolnik jokati, z grozno nadlogo me je Bog obiskal vse me je zapustilo. Imel sim ljubiga prijatla Pavla Svetina po imenu, on mi je vsaki dan kaj jesti pernesel, kar je sam perstradal,

in mi je večkrat prestlal. Ravno dans mi je pa povedal, de ne bo mogel mi več pernesti. Rad bi storil pa ne more. O gospod! ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je pernesil mi pomagat, prosim vas, de mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste strili¹, če vam drujiga ne bom mogel poverniti, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu baronu viditi mladenča tako zapušeniga in pa žlahtniga rodu. Skrivej si je solze iz oči obrisal, in mu ni drujiga rekel, kakor obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in gre. Ko baron domu pride, vse kar je vidil svoji gospej pove. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, kteriga najde na zložnimu sedežu in gospo zraven njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi baron, vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito in reče. Pavle! zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim ti veliko dobriga storil, zakaj zdej skrivej od hiše nosiš, in mi škodo delaš? Vse vem zdej, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod baron, moj oče! moj dobrotnik! prosim de mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori: Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim nič

in mi je večkrat prestlal. Ravno dans mi je pa povedal, de ne bo mogel mi več pernesti. Rad bi storil pa ne more. O gospod! ne zamerite, ne vem, kdo ste, kaj ste, sam Bog vas je pernesil mi pomagat, prosim vas, de mi nekoliko jedi pošljete, če ne, moram od hudiga umreti. Bog vam bo obilno poplačal kar mi boste storili¹, če vam drujiga ne bom mogel poverniti, bom za vas molil. Užalilo se je dobrimu baronu viditi mladenča tako zapušeniga in pa žlahtniga rodu. Skrivej si je solze iz oči obrisal, in mu ni drujiga rekel, kakor obljubil mu je pošiljati dobrih jedi, in gre. Ko baron domu pride, vse kar je vidil svoji gospej pove. Ves žalosten je bil Pavle, ko iz šole domu pride. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga, gre k baronu, kteriga najde na zložnimu sedežu in gospo zraven njega. Kaj bodo ukazali gnadlivi baron, vpraša Pavle ponižno. Baron se derži serdito in reče. Pavle! zakaj si nehvaležen? Ne veš, de sim ti veliko dobriga storil, zakaj zdej skrivej od hiše nosiš, in mi škodo delaš? Vse vem zdej, kako ravnaš, vselej v šolo grede polne mavhe nabašeš jedi in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti, povej zakaj to delaš? Pavle ves bled in prepaden ponižno odgovori kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: gnadlivi gospod baron, moj oče! moj dobrotnik! prosim de mi dovolite odgovoriti. Baron reče, govori: Ne tajim, začne Pavle govoriti, de sim večkrat nesel jedi od hiše, pa nisim nič

škode storil. Perstradal sim, svojim ustam sim pertergal, de sim revnimu bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim vzel od hiše drujiga, kot kar sim si jedi pertergal. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga prositi si nisim upal, ker še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš se mi je zlo smilil; mislil sim, ker ste vi meni toliko dobriga storili in mi toliko pomagali, sim tudi jest dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala, pa zdej nič več nista mogla, obema so se solze uderle, in sta djala: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej imela, pa veliko rajši te bova zanaprej. Bodi vedno tako dober in zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden za drugim ga objameta. Zdej si naji ljubeznivi sin, od danes ne boš več per družini, ampak per nama jedel, in karkoli boš poželil, le reci in boš vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej hitro k svojimu bolnimu tovaršu in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron pelje Pavleta v kamro, kjer sta že perpravljena bila dva hlapca, ktera sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi; in sladkiga vina, drugi pa mehko postljo. Odrajtaj hitro vse to bolniku in mu reci¹: tisti gospod, ki te je obiskal, ti² vse to pošlje, in tudi zanaprej, kar boš potrebval, boš dobil. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku,

škode storil. Perstradal sim, svojim ustam sim pertergal, de sim revnimu bolniku, tovaršu nesel. Nar manjši reči nisim vzel od hiše drujiga, kot kar sim si jedi pertergal. Vam škodo in krivico delati, mi vest ne dopusti. Vas za drujiga prositi si nisim upal, ker še za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovarš se mi je zlo smilil; mislil sim, ker ste vi meni toliko dobriga storili in mi toliko pomagali, sim tudi jest dolžan, če morem kaj drugim pomagati in jim dobriga kaj storiti. Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno deržala, pa zdej nič več nista mogla, obema so se solze uderle, in sta djala: Ne boj se Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do zdej imela, pa veliko rajši te bova zanaprej. Bodi vedno tako dober in zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal. Eden za drugim ga objameta. Zdej si naji ljubeznivi sin, od danes ne boš več per družini, ampak per nama jedel, in karkoli boš poželil, le reci in boš vse imel. Prav storiš, če revežem pomagaš to ti bo prav hodilo. Pojdi zdej hitro k svojimu bolnimu tovaršu in ga razveseli, glej vse to mu boš nesel: Nato Baron pelje Pavleta v kamro, kjer sta že perpravljena bila dva hlapca, ktera sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi; in sladkiga vina, drugi pa mehko postljo. Odrajtaj hitro vse to bolniku in mu reči¹: tisti gospod, ki te je obiskal, li² vse to pošlje, in tudi zanaprej, kar boš potrebval, boš dobil. Drugi dan pošlje gospod tudi svojiga zdravnika ali dohtarja k bolniku,

kateri¹ je tako dolgo k njemu hodil, de ga je ozdravil. S kakim veseljem je Pavle šel s hlapcama k svojimu bolnimu prijatlu, se ne da dopovedati. Komej stopi v bolnikovo kamerco, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on je vidil tvoje solze, z usmiljenim očesam te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo revšnost. Lej moj Gospod ti pošlje jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo mehko, ktere zlo potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti, de ozdraviš. Glej de res Bog nobeniga ne pusti od hudiga konc vzeti, kteri v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči je proti nebesam obernil rekoč: O dobrotlivi Bog! nisim vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu dobrotniku, jest mu ne morem poverniti. Vsaki dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla in mu nesti kar je poželil. V pol leta je ozdravil, in spet k moči prišel. Perva pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno moli, in Boga hvali, prideta dva ptuja gospoda v cerkev ogledat jo znotrej. Tiho ona hodita, Avguštin jih ne vidi, le naprej² moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi

takeri¹ je tako dolgo k njemu hodil, de ga je ozdravil. S kakim veseljem je Pavle šel s hlapcama k svojimu bolnimu prijatlu, se ne da dopovedati. Komej stopi v bolnikovo kamerco, mu hitro oznani rekoč: Hvali Boga, ljubi moj prijatel, on je vidil tvoje solze, z usmiljenim očesam te je pogledal, in zdaj ti pomanjša tvojo revšnost. Lej moj Gospod ti pošlje jedi dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi postljo mehko, ktere zlo potrebuješ. Karkoli boš potrebval še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil zato skerbeti, de ozdraviš. Glej de res Bog nobeniga ne pusti od hudiga konc vzeti, kteri v njega upa. Bolnik ni mogel na vse to nič odgovoriti drujiga, kakor oči je proti nebesam obernil rekoč: O dobrotlivi Bog! nisim vreden tolike dobrote, poverni obilno mojimu dobrotniku, jest mu ne morem poverniti. Vsaki dan je potem Pavle smel obiskati svojiga bolniga prijatla in mu nesti kar je poželil. V pol leta je ozdravil, in spet k moči prišel. Perva pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim altarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, de je bil ves v Boga zamišljen. Ker je bilo to popoldne in nobeniga človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Med tem ko Avguštin ves v andohti vtopljen serčno moli, in Boga hvali, prideta dva ptuja gospoda v cerkev ogledat jo znotrej. Tiho ona hodita, Avguštin jih ne vidi, le napraj² moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: Dobrotlivi

Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost toliko perslužiti, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam. Ptuja gospoda Avguština gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista ga hotla motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila, kdo de je. Ko cerkev ogledata, gresta vun in per vratih čakata molivca mladenča. Kader pride mu rečeta: Ptujca sva, iz Duneja prideva, ali nama zamoreš kaj od te cerkve povedati? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči. Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti, se nisim nikoli zato pečal, sim šolar, sim se le učil. Zlo sim bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato sim ga peršel dans na pervo semkej zahvalit. Nato reče eden ptujih gospodov. Tudi mi dva šolarja iševa, imava mu nekej zlo veseliga povedati, morebiti bi nama ti zamogel povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime, in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa, je ime Avguštin, piše se Zormann¹. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de je on tisti šolar. Vender reče: Moja gospoda! če tega šolarja išeta, moram vama povedati, de sim jest. Prosim vaj, povejta mi kaj imata meni oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu, pravi Avguštin, de opravim kar

Bog! Če je tvoja sveta volja ohrani mi zdravje in daj mi perložnost toliko perslužiti, de bom zamogel kaj poverniti dobrotnikam. Ptuja gospoda Avguština gledata in se nad njegovo molitvijo izgledujeta; nista ga hotla motiti, pa rada bi ga bila vidila in zvedila, kdo de je. Ko cerkev ogledata, gresta vun in per vratih čakata molivca mladenča. Kader pride mu rečeta: Ptujca sva, iz Duneja prideva, ali nama zamoreš kaj od te cerkve povedati? Koliko je stara, ali kaj ima drugih žlahtnih dragih reči. Avguštin odgovori modro: Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vediti, se nisim nikoli zato pečal, sim šolar, sim se le učil. Zlo sim bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato sim ga peršel dans na pervo semkej zahvalit. Nato reče eden ptujih gospodov. Tudi mi dva šolarja iševa, imava mu nekej zlo veseliga povedati, morebiti bi nama ti zamogel povedati, kje ga najdeva. Avguštin odgovori: Kmalo ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime, in kako se piše. Gospod odgovori: Šolarju, ki ga iševa, je ime Avguštin, piše se Zorman¹. Avguština še od bolezni slabiga per tej besedi rudečna spreleti, in pomolči, misli ali bi povedal ali ne, de je on tisti šolar. Vender reče: Moja gospoda! če tega šolarja,² išeta, moram vama povedati, de sim jest. Prosim vaj, povejta mi kaj imata meni oznaniti. Gospoda rečeta: Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala. Ne grem pred domu, pravi Avguštin, de opravim kar

sim obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika, barona I. Prav je pravita gospoda, gremo vkup;² tudi midva sva z baronam znana. Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne rekoč: Bog vam poverni, drujiga vam ne morem poverniti; molil pa bom za vas. Če bi kdej priložnost imel, kterimu vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil, vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština, kteri so se bili grajšine polastili, ktera po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili. Avguštin je pravi njeni gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih mestih iti iskat, de se najde in v svoje domovino perpelje. Ta dva dunejska gospoda sta bila dva besednika, ktera sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino in vse veliko premoženje ohranila. Torej sta sama prišla ga iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup per baronu ostali, in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo. Nar bolj vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender se mu je težko zdelo se ločiti od svojiga prijatla. Cel teden so bli vkup per baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama na svojo dobljeno grajšino. Kader sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove zadnje besede: Bratec! v nadlogah si v Boga zaupal; v sreči na Boga ne pozabi.

sim obljubil, de grem zahvaliti svojiga dobrotnika, barona I. Prav je,¹ pravita gospoda, gremo vkup,² tudi midva sva z baronam znana. Avguštin zahvali barona ponižno za vse dobrote in mu roko kušne rekoč: Bog vam poverni, drujiga vam ne morem poverniti; molil pa bom za vas. Če bi kdej priložnost imel, kterimu vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil, vaših dobrot ne bom nikoli pozabil. Zdej stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere naglas. Zapisano je bilo: Pravda je končana, krivični žlahtniki Avguština, kteri so se bili grajšine polastili, ktera po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravda zgubili. Avguštin je pravi njeni gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vsih mestih iti iskat, de se najde in v svoje domovino perpelje. Ta dva dunejska gospoda sta bila dva besednika, ktera sta se za Avguština vlekla in mu srečno grajšino in vse veliko premoženje ohranila. Torej sta sama prišla ga iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup per baronu ostali, in se gostili. Baron je tudi bil vesel nad to zgodbo. Nar bolj vesel pa je bil Pavle Avguštinov tovarš, vender se mu je težko zdelo se ločiti od svojiga prijatla. Cel teden so bli vkup per baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodama na svojo dobljeno grajšino. Kader sta se ločila Pavle in Avguštin so bile Pavletove zadnje besede: Bratec! v nadlogah si v Boga zaupal; v sreči na Boga ne pozabi.

Avguštin obljubi in se ločita. Veči del je res: Prijatel, kader je spred oči, je kmalo iz serca. Prijatel je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta, kakor točaj na egiptovskiga Jožefa. Več se ni nanj spomnil, nikoli mu ni pisal nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine. Pavle si misli, tako je na svetu. Vender ga izgovarja in misli, ali nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim očetu Baronu I. zlo dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga otroka, kakor sta ona dva Pavleta ljubila, zato ker sta vidila de ima Pavle žlahtno dušo, dobro serce, in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi po vsih šolah. Zdej je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin in postrežin. V taki sreči Pavle vender nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine: Ravno to me dela žalostniga, ker se mi zdej preveč dobro

Avguštin obljubi in se ločita. Veči del je res: Prijatel, kader je spred oči, je kmalo iz serca. Prijatel je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi per Avguštinu. Pozabil je na svojiga Pavleta, kakor točaj na egiptovskiga Jožefa. Več se ni nanj spomnil, nikoli mu ni pisal,¹ nikoli nič sporočil. Pavle ni vedil ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne od njega, ne od njegove grajšine. Pavle si misli, tako je na svetu. Vender ga izgovarja in misli, ali nima časa ali pa je bolan. Pavletu je bilo zdaj per svojim krušnim očetu Baronu I. zlo dobro. Imel je karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopince nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojiga lastniga otroka, kakor sta ona dva Pavleta ljubila, zato ker sta vidila de ima Pavle žlahtno dušo, dobro serce, in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno nar pervi po vsih šolah. Zdej je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižin in postrežin. V taki sreči Pavle vender nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Kolikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: Zakaj nisi Pavle nikoli prav vesel in dobre volje. Lej z nama greš v vsako hišo k vsaki gospodi; sej ti dava kar hočeš; kaj ti vender manka. Pavle pravi na ravnost brez hinavšine: Ravno to me dela žalostniga, ker se mi zdej preveč dobro

godi. Bojim se, de me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti. — H koncu druziga leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smertjo umerje njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba moja gospa, in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu ob smerti svojiga očeta, svojiga dobrotnika. Še hujši pa je žalvala njegova gospa. Ni se dala utoložiti¹. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla brez vsiga testamenta, kar² besedice ni naročila. Preč je bila zdej Pavletova sreča. Žlahta lakomna je vse pobrala, in Pavleta iz hiše spodila rekoč: Ti si že dosti rancimu baronu požerl, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko bi bil si kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice, pa ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel je iti prazen od hiše, toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati, je rekel sam per sebi? Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de bi mi pomagal v veči šole stopiti, in se še kaj dobriga učiti. Zahvalim Boga, de sim se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti najdem spet dobre ljudi, de mi službo in potreben živež dado. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane in se napravi. Preden se na pot poda, gre pred v cerkev, je bil

godi. Bojim se, de me bodo spet nadloge zadele. Časna sreča je spremenliva, nič ji ni prav upati, in se nanjo zanesti. — H koncu druziga leta, ko je Pavle ravno osmo šolo skončal, z naglo smertjo umerje njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: Vse za manoj jerba moja gospa, in Pavleta ne sme pozabiti. Druziga več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojim sercu ob smerti svojiga očeta, svojiga dobrotnika. Še hujši pa je žalvala njegova gospa. Ni se dala utolažiti¹. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umerla brez vsiga testamenta, ker² besedice ni naročila. Preč je bila zdej Pavletova sreča. Žlahta lakomna je vse pobrala, in Pavleta iz hiše spodila rekoč: Ti si že dosti rancimu baronu požerl, zdaj se poberi kamor hočeš. Lahko bi bil si kaj od premoženja vzel, v bolezni svoje dobrotnice, pa ni hotel, ker čisto je hotel imeti svojo vest. Vedel je, de po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Mogel je iti prazen od hiše, toliko je vzel, v kar je oblečen bil. Kam se čem djati, je rekel sam per sebi? Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, de bi mi pomagal v veči šole stopiti, in se še kaj dobriga učiti. Zahvalim Boga, de sim se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po grajšinah; morebiti najdem spet dobre ljudi, de mi službo in potreben živež dado. Drugi dan precej Pavle zgodej vstane in se napravi. Preden se na pot poda, gre pred v cerkev, je bil

per s. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, de bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti per njih, in je obljubil zvesto se vselej vsaciga greha varvati. Kader je odmolil, vzame bukvice in palico, pa se na pot poda, druziga ni imel s saboj vzeti, vender vesel je bil, ker je nesel s saboj nedolžno serce.

V. Pavle najde svojiga prijatla Avguština.

Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obernil in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril. Rekel je sam per sebi: Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tri sto tavžent jih je; gotovo je tudi med tolikim številam veliko dobrih in usmiljenih. Kdo ve, če ne najdem kakiga dobrotnika, de mi pomaga še vikši šole izdelati? Nekaj pa, ker sim že veliko se naučil, bom sam si perslužil, bom otroke učil. Pavle gre počasu, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen, vedno je mogel počivati. Kmalo ga je tudi pomanjkanje začelo nadležvati. Ker je Pavle ponižin bil, je zvečer šel vselej v kako kmetiško hišo, kjer je veči del dobre ljudi našel. Kaj lepiga njim je bral iz bukvic, ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali z veseljem ga prenočili, in mu večerjo in zjutrej kosilo dali, brez

de bi bilo treba kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje imel. Srečno pride Pavle blizo Dunaja, več ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Iz velke ceste ugleda lepo veliko grajšino na lepim zelenim griči,¹ dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namest² naprej po cesti iti, zavije v stran in gre proti grajšini; mislil je, morebiti gospodar grajšine ravno kakiga pisarja, ali kakiga učenika za otroke potrebuje. Ali pa mi zna kam drugam svetvati. Pavle pride do grajšine ves trudin, se usede na klop pred gradam, in čaka de bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga ni bilo, gre v grajšino, in najde hišnika dobro rejeniga, kteri je že od deleč zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej? Pavle odgovori: Šolar sim osme šole, od vsih zapušen. Druziga nimam, kakor šolske spričvanja, kako sim se učil in zaderžal. Prosim vas, če bi potrebvali, me v službo vzeti. Hišnik mu reče ojstro: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga ne potrebujemo, poberi se. Pavle pravi, vsaj toliko mi dovolite, de tukej prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti, še nikoli nisim bil v tem kraji. Hišnik zavpije.³ Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de pod streho prideš. Kuharca! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca je vse to vidila in slišala. Zlo se ji je Pavle smilil, mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo odžene; vem, de

de bi bilo treba kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal tudi dokler je še dnarje imel. Srečno pride Pavle blizo Dunaja, več ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Iz velke ceste ugleda lepo veliko grajšino na lepim zelenim griči dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo; namesi² naprej po cesti iti, zavije v stran in gre proti grajšini; mislil je, morebiti gospodar grajšine ravno kakiga pisarja, ali kakiga učenika za otroke potrebuje. Ali pa mi zna kam drugam svetvati. Pavle pride do grajšine ves trudin, se usede na klop pred gradam, in čaka de bi ga kdo ogovoril. Ker nobeniga ni bilo, gre v grajšino, in najde hišnika dobro rejeniga, kteri je že od deleč zakričal: Kaj hočeš, kaj išeš tukej? Pavle odgovori: Šolar sim osme šole, od vsih zapušen. Druziga nimam, kakor šolske spričvanja, kako sim se učil in zaderžal. Prosim vas, če bi potrebvali, me v službo vzeti. Hišnik mu reče ojstro: Gospoda ni doma, pa vem de nobeniga ne potrebujemo, poberi se. Pavle pravi, vsaj toliko mi dovolite, de tukej prenočim. Pozno je že, ne vem kam iti, še nikoli nisim bil v tem kraji. Hišnik zavpije:³ Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi kjer moreš, de pod streho prideš. Kuharca! daj mu malo černiga kruha, pa nej se hitro spravi. Kuharca je vse to vidila in slišala. Zlo se ji je Pavle smilil, mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako z gerdo odžene; vem, de

bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja Pavleta v svojo kamerco, mu da dobriga kruha, nekaj pečeniga mesa, in mu zraven dve petice v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo, petice pa bote imeli od postlje plačati in pa za maslic vina. Podajte se do perve kajže, tam je moja teta, pojdite noter in tam prenočite, gotovo bodo vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte, si je mislil, ta ki ima priliko dobro storiti, je terdiga, neusmiljeniga serca, dobre usmiljene duše pa na tihama dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s dobrim sercam.¹ Neusmiljenimu hišniku pa naj Bog terdo serce omeči, de bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga mu zato ne pervošim. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharca povedala. Tma je že bila, poterka na vrata, prosi, in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini prenočil. Pavle pa, ker nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca mi je k vam svetvala. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe reči perpovedoval, vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de se bo Gospod grajšine memo peljal. On je naš gospod, kajža je njegova, pusti nas noter prebivati, de mu kaj postrežemo. Ravno dans se je peljal sosedno gospodo² obiskat, zvečer se bo memo peljal, nas eniga poklical, de ga do grada spremi in mu sveti,

bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ko je Pavle že osme šole šolar. Torej kuharca pelja Pavleta v svojo kamerco, mu da dobriga kruha, nekaj pečeniga mesa, in mu zraven dve petice v dar da, rekoč: Tukaj imate prijatel večerjo, petice pa bote imeli od postlje plačati in pa za maslic vina. Podajte se do perve kajže, tam je moja teta, pojdite noter in tam prenočite, gotovo bodo vas sprejeli. Pavle gre in po poti spremišluje. Lejte, si je mislil, ta ki ima priliko dobro storiti, je terdiga, neusmiljeniga serca, dobre usmiljene duše pa na tihama dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala s dobrim sercam Neusmiljenimu hišniku pa naj Bog terdo serce omeči, de bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kakor je bil proti meni. Nič hudiga mu zato ne pervošim. Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharca povedala. Tma je že bila, poterka na vrata, prosi, in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga zakaj ni v grajšini prenočil. Pavle pa, ker nikoli ni opravljal, je rekel: Kuharca mi je k vam svetvala. Zvečer je Pavle ljudem mnoge lepe reči perpovedoval, vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: Dans ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat, pred de se bo Gospod grajšine memo peljal. On je naš gospod, kajža je njegova, pusti nas noter prebivati, de mu kaj postrežemo. Ravno dans se je peljal sosedno gosgodo² obiskat, zvečer se bo memo peljal, nas eniga poklical, de ga do grada spremi in mu sveti,

ker pot ni še udelana. Pavle vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako se vašimu Gospodu pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk ima Zormann¹. Mlad je, ravno letas se je oženil, in torej je šel s svojo gospo v sosedno grajšino vas. Čudno se je z našim gospodam godilo, veliko bi imel vam povedati, pa meni se zdi, de ravno se pelje:² Komej mož izgovori kar kočjaž zavpije: Urban! tako je bilo tistimu kajžerju ime, hiti posvetiti, gospod so se perpeljali. Pavle hitro vzame laterno, in reče kajžerju: Pustite mene, grem jest namest vas posvetit gospodu, če vam je prav. Kajžer pravi, zlo mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo de nazaj pridete. Pavle spremi grajšaka do doma, dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti, celo pot je molčal, le toliko je povedal, de je šolar in de bo prenočil v kajži. Gospod ni več porajtal, pride domu, skoči iz voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje kamre. Druziga ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kteri mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, de bi z gospodam govoril, in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga v bolezni storil. Kuharca je bila berž per Pavletu, in ga vpraša kako je to, de je on peršel posvetit gospodu. Potem ko ji je vse povedal, jo prosi rekoč: Prosim vas, pojdite gori k gospodu in recite jim, de jih jest prav dobro poznam, in de bi rad le eno samo be-

ker pot ni še udelana. Pavle vpraša gospodarja: Povejte mi prijatel: Kako se vašimu Gospodu pravi, kako mu je ime, ali je star ali mlad? Mož pravi: Ime mu je Avguštin, perimk ima Zorman¹. Mlad je, ravno letas se je oženil, in torej je šel s svojo gospo v sosedno grajšino vas. Čudno se je z našim gospodam godilo, veliko bi imel vam povedati, pa meni se zdi, de ravno se pelje;² Komej mož izgovori kar kočjaž zavpije: Urban! tako je bilo tistimu kajžerju ime, hiti posvetiti, gospod so se perpeljali. Pavle hitro vzame laterno, in reče kajžerju: Pustite mene, grem jest namest vas posvetit gospodu, če vam je prav. Kajžer pravi, zlo mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo de nazaj pridete. Pavle spremi grajšaka do doma, dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti, celo pot je molčal, le toliko je povedal, de je šolar in de bo prenočil v kajži. Gospod ni več porajtal, pride domu, skoči iz voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje kamre. Druziga ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kteri mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, de bi z gospodam govoril, in ga skušal, ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobriga v bolezni storil. Kuharca je bila berž per Pavletu, in ga vpraša kako je to, de je on peršel posvetit gospodu. Potem ko ji je vse povedal, jo prosi rekoč: Prosim vas, pojdite gori k gospodu in recite jim, de jih jest prav dobro poznam, in de bi rad le eno samo be-

sedico z njimi govoril. Kuharca gre in pove gospodu, kako šolar, kteri je persvetil, želi z njim govoriti. Tudi pove, kako je bil ravno ta šolar majhno pred od hišnika iz grajšine odgnan. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: Avguštin, ali me še poznaš, ali me morebiti več ne boš poznati hotel! Lej! Pavle tvoj nekdajni prijatel te je prišel obiskat. Avguštin te besede zaslišati ostermi, kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in kušne in pa mu reče: Ljubi prijatel! Ne zameri, de sim si pustil od tebe tako postreči, de mi še po noči svetiš, in nisim vedil kdo de si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatel, perserčni moj prijatel! nikar ne misli, de sim nate pozabil, ali de bi te poznati ne hotel. Vem de si to mislil, ker ti celi čas nisim, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil, pa verjemi de sim bil od velicih opravil in skerbi nazaj deržan. Vsaki dan sim na-te mislil, in ko bi bil slišal de kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, de boš z mano večerjal in per nas spal. Z groznim veseljem pelje zdaj Avguštin svojiga nekdajniga dobrotljiviga Pavleta v lepe gornje kamre, z dragim žlahtnim pohišjem napolnjene, in svoji ženi vse pove, koliko dobriga mu je ta prijatel storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela, in mu ko svojimu bratu stregla. Per večerji sta Avguštin in Pavle

po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala, in se spomnila, kako se jima je godilo. Zadnič pravi Avguštin: Povej mi vender ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako deleč, kam greš, ali kam si se namenil. Pavle mu vse po versti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerli¹. Kako je odgnan brez premoženja brez pomoči. Zdaj iše službe ali dobriga človeka, de bi mu pomagal. Zadnič reče: Glej Avguštin, tebi se je pred hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, golufna je, o de bi le večno neskončno srečo v nebesih dosegli! Solze so Avguštinu v oči stopile, druziga ni več mogel reči, kakor te besede: O Pavle! ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sim jest živ. Nisim pozabil, de si mi življenje otel. Per meni imaš vse, kar poželiš, ako bi polovico moje grajšine si izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa od tega se bomo jutri pomenili, necoj gremo spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno in povabi vse svoje prijatle, de bi se gostili in veselili. Per jedi je vsim povabljenim rekel Avguštin: Lejte ta je moj pravi resnični prijatel, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi ste priče, karkoli bo poželil mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včerej tega mojiga dobrotnika z gerdo od hiše odgnal, in ko bi Bog ne bil tako naklonil, in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans tega ve-

po bratovsko se od poprejšnih časov pogovarjala, in se spomnila, kako se jima je godilo. Zadnič pravi Avguštin: Povej mi vender ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako deleč, kam greš, ali kam si se namenil. Pavle mu vse po versti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomerl¹. Kako je odgnan brez premoženja brez pomoči. Zdaj iše službe ali dobriga človeka, de bi mu pomagal. Zadnič reče: Glej Avguštin, tebi se je pred hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, golufna je, o de bi le večno neskončno srečo v nebesih dosegli! Solze so Avguštinu v oči stopile, druziga ni več mogel reči, kakor te besede: O Pavle! ne boš, ne boš nesrečen ne, dokler sim jest živ. Nisim pozabil, de si mi življenje otel. Per meni imaš vse, kar poželiš, ako bi polovico moje grajšine si izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa od tega se bomo jutri pomenili, necoj gremo spat, ker je že pozno. Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedno in povabi vse svoje prijatle, de bi se gostili in veselili. Per jedi je vsim povabljenim rekel Avguštin: Lejte ta je moj pravi resnični prijatel, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Perpravljen sim mu zdaj kar je mogoče dobrote poverniti, torej vi ste priče, karkoli bo poželil mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včerej tega mojiga dobrotnika z gerdo od hiše odgnal, in ko bi Bog ne bil tako naklonil, in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jest dans tega ve-

selja ne imel. Do smerti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedil de je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per mizi stregel, de mu vpričo vsih povem, kar mu gre. Hišnik pride, Avguštin mu serdito reče: Poznaš tega Gospoda? Zakaj si ga včerej tako z gerdo od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vender bi ne smel tako neusmiljen biti. Lej moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej pojdi, poiši si službe kjer hočeš, per meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti. Hišnik se je zgovarjal z nevednostjo, in prosi de bi ga še imeli rekoč: Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena otroci, oh Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje. S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, zdihuje, ne ve se kam djati, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle oberne proti svojimu prijatlu Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel Avguštin, gospod te imenitne grajšine. Ne zameri, de te vpričo vsih povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim, ne zaverzi tedej moje prošnje. Prosim te samo to, de hišnika ne deneš ob službo, ohrani ga do smerti. Ne zameri mu,² kar je storil, sej veš, de bo zanaprej vse drugačin. Nikdar bi jest ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-

selja ne imel. Do smerti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedil de je moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika, reče Avguštin hlapcu, ki je per mizi stregel, de mu vpričo vsih povem, kar mu gre. Hišnik pride, Avguštin mu serdito reče: Poznaš tega Gospoda? Zakaj si ga včerej tako z gerdo od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vender bi ne smel tako neusmiljen biti. Lej moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen tudi usmiljenja ni vreden, torej pojdi, poiši si službe kjer hočeš, per meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službe iskat, ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti. Hišnik se je zgovarjal z nevednostjo, in prosi de bi ga še imeli rekoč: Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena,¹ otroci, oh Bogu se usmili! Poberi se, zavpije nad njim Avguštin, zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje. S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, zdihuje, ne ve se kam djati, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle oberne proti svojimu prijatlu Avguštinu rekoč: Bog te živi moj prijatel Avguštin, gospod te imenitne grajšine. Ne zameri, de te vpričo vsih povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim, ne zaverzi tedej moje prošnje. Prosim te samo to, de hišnika ne deneš ob službo, ohrani ga do smerti. Ne zameri mu kar je storil, sej veš, de bo zanaprej vse drugačin. Nikdar bi jest ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši ho-

čem še toliko revšino terpeti, kakor k nesreči bližniga kaj pomagati. Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni so bili per hišnikovim slovljenji. O žlahtni usmiljeni Pavle! ti si nam vsim lep izgled keršanske ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. Tako so vsi ob enim veseli glas zagnali, in na zdravje Pavleta in grajšaka Avguština pili. Dobre volje so bili celi dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika obderžal na Pavletovo prošnjo, in mu obljubil tudi do smerti ga imeti. Vesel dan je bil to vsim, kar jih je bilo per gradu, posebno vesela je bila kuharca. Tri tedne je ostal Pavle v grajšini. Med tem mu je Avguštin vse nove oblačila narediti dal, mu vse potrebne reči napravil, in ga potem na Dunaj poslal. Dal mu je s sabo obilno dnarjev, in list, kteriga je pisal do svojiga strica, kteri je bil v imenitni službi na Dunaji. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu Pavletu, preden ga je od sebe spustil: Ljubi Pavle! prežlahtno je serce tvoje!¹ škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti. Bodi dober tudi zanaprej, in pojdi se še učit. Pojdi na Dunaj de skončaš vse šole, loti se učenosti, ktere hočeš, izvoli si stan, kteri te veseli, jest pa te bom z vsim potrebnim preskerbel, kakor si bil preskerbljen per tvojim dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu. Pojdi na ravnost k mojimu stricu, podaj mu pismo², in sprejel te bo z veseljem, in ti bo dal na mojo rajten-

čem še toliko revšino terpeti, kakor k nesreči bližniga kaj pomagati. Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker žalostni so bili per hišnikovim slovljenji. O žlahtni usmiljeni Pavle! ti si nam vsim lep izgled keršanske ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal. Tako so vsi ob enim veseli glas zagnali, in na zdravje Pavleta in grajšaka Avguština pili. Dobre volje so bili celi dan in dolgo zvečer. Avguštin je hišnika obderžal na Pavletovo prošnjo, in mu obljubil tudi do smerti ga imeti. Vesel dan je bil to vsim, kar jih je bilo per gradu, posebno vesela je bila kuharca. Tri tedne je ostal Pavle v grajšini. Med tem mu je Avguštin vse nove oblačila narediti dal, mu vse potrebne reči napravil, in ga potem na Dunaj poslal. Dal mu je s sabo obilno dnarjev, in list, kteriga je pisal do svojiga strica, kteri je bil v imenitni službi na Dunaji. Tako je govoril Avguštin svojimu prijatlu Pavletu, preden ga je od sebe spustil: Ljubi Pavle! prežlahtno je serce tvoje,¹ škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi utegnilo tvoje serce spačeno biti. Bodi dober tudi zanaprej, in pojdi se še učit. Pojdi na Dunaj de skončaš vse šole, loti se učenosti, ktere hočeš, izvoli si stan, kteri te veseli, jest pa te bom z vsim potrebnim preskerbel, kakor si bil preskerbljen per tvojim dobrotniku baronu I. v nemškim gradcu. Pojdi na ravnost k mojimu stricu, podaj mu pismu², in sprejel te bo z veseljem, in ti bo dal na mojo rajten-

go¹ karkoli boš potrebval.². Prijazno se Pavle zahvali za tako dobrotlivo prijaznost. Prijatla se objameta in kušneta. Pavle gre na Dunaj.

ga¹ karkoli boš potreval². Prijazno se Pavle zahvali za tako dobrotlivo prijaznost. Prijatla se objameta in kušneta. Pavle gre na Dunaj.

VI. Pavle desetašolic na Dunaji.

Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Duneju¹, ni mu bilo več treba skerbeti kam in kje pod streho priti, imel je dnarjev dosti, in na Duneji² se je vedel kam oberniti. Vesel je bil iz celiga serca de bo spet v šolo hodil, in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Celo pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, kteriga stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo, in se učil in perpravljal za duhovski stan, ali bi se prijel medicine, in se učil zdravila poznati, de bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, de bi bil besednik ali pravdin dohtar. Celo pot je premišljeval kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni zbral. Kar od deleč zagleda visoki turn svetiga Štefana, kteri zmed velikih poslopjev kipi, od kteriga visočine je³ toliko že slišal povedati. Iz celiga serca zdaj Pavle zdihne proti nebesam rekoč: O dobrotlivi Bog! razsvetli mi um⁴ in pamet, de izvolim pravi stan, v kteriga si me namenil, de se obernem na pravo pot, ktera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim

Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju¹, ni mu bilo več treba skerbeti kam in kje pod streho priti, imel je dnarjev dosti, in na Dunaji² se je vedel kam oberniti. Vesel je bil iz celiga serca de bo spet v šolo hodil, in se lepih reči učil. Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile. Celo pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotliv in usmiljen. Po poti je tudi premišljeval, kteriga stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo, in se učil in perpravljal za duhovski stan, ali bi se prijel medicine, in se učil zdravila poznati, de bi zdravnik bil; ali bi se učil pravice, de bi bil besednik ali pravdin dohtar. Celo pot je premišljeval kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni zbral. Kar od deleč zagleda visoki turn svetiga Štefana, kteri zmed velikih poslopjev kipi, od kteriga visočine jo³ toliko že slišal povedati. Iz celiga serca zdaj Pavle zdihne proti nebesam rekoč: O dobrotlivi Bog! razsvetli mi mu⁴ in pamet, de izvolim pravi stan, v kteriga si me namenil, de se obernem na pravo pot, ktera je tebi všeč. V to cerkev pojdem, ktere turn sim

napervo zagledal, tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, de to izvolim, kar je tebi o dobrotljivi Bog, dopadlivo. Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo de pride do velike cerkve svetiga Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldan, in tako serčno in zamišljeno moli, de ni porajtal duhovnov, kteri so ravno po končani molitvi tiho iz cerkve šli. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, kteriga stanu bi se lotil. Potem je v svojim sercu občutil nekako veselje in notranje želje po duhovskim stanu. Gotovo je božja volja ta, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislami Pavle vstane in gre iskat s pismam gospoda prijatloviga strica. Kmalo ga spraša, ponižno gre do njega. Preden je Pavle pismo podal, ga gospod prijazno vpraša: Vi ste šolar iz ptujiga kraja, videl sim vas v cerkvi, kaj ne de ste bili malo pred v cerkvi svetiga Štefana, pred altarjem matere božje; to mi je bilo zlo všeč. Bil sim, odgovori Pavle! molil sim in prosil Boga za razsvetljenje, de bi vedil praviga stanu se lotiti. Gospod pismo odpre in bere, kar spozna de je to tisti Avguštinov zvesti prijatel in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme, mu reče, se zraven njega usesti, in mu tako govori: Ljubeznivi Pavle! vse vem kako se je tebi godilo. Dobro vem koliko dobriga si mojimu stričniku storil, in mu pomagal v bolezni. Vse to kaže očitno de te je Bog v duhovski stan namenil. Bogaj mene, stopi v deseto šolo, hiti se učiti

duhovske učenosti, z vsim boš preskerbljen karkoli potrebuješ. Ti boš kdej dober duhoven pastir. Pavle odgovori ponižno: Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel, v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle v serce velike želje po duhovskim stanu; tega se hočem prijeti, in si pridno perzadevati si potrebnih učenost perdobiti. Vas prosim, de mi pomagate, in me učite, kako se moram vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpravljati¹. — Pavle je stopil v deseto šolo, pridno se učil, de mu ga ni bilo enakiga. Per gospodu je imel stanovanje in živež, in z vsim ga je prijatel Avguštin obilno preskerbil. Dve leti je hodil v deseto šolo, iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovšnico. Četerto leto je bil za mašnika žegnan. Ko je Pavle vse šole skončal je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, de je fante keršanski nauk učil, ktero službo je on pet let z velikim pridam opravljal. Potem je bil zvoljen za poglavarja čez male šole, in to službo je opravljal šest let z veseljem in k veselju vsim malim šolarjem. Zvoljen je bil potem Pavle za poglavarskiga svetvavca, zavoljo njegove velike učenosti, brihtnosti in brumnosti mu je bilo to imenitno opravilo izročeno. Per taki imenitni službi je bil vender vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobriga storiti, bolj je bil vesel. Posebno je revežem rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.

duhovske učenosti, z vsim boš preskerbljen karkoli potrebuješ. Ti boš kdej dober duhoven pastir. Pavle odgovori ponižno: Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel, v cerkvi med molitvijo so mi na enkrat peršle v serce velike želje po duhovskim stanu; tega se hočem prijeti, in si pridno perzadevati si potrebnih učenost perdobiti. Vas prosim, de mi pomagate, in me učite, kako se moram vredno za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski, perpavljati¹. — Pavle je stopil v deseto šolo, pridno se učil, de mu ga ni bilo enakiga. Per gospodu je imel stanovanje in živež, in z vsim ga je prijatel Avguštin obilno preskerbil. Dve leti je hodil v deseto šolo, iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovšnico. Četerto leto je bil za mašnika žegnan. Ko je Pavle vse šole skončal je bil postavljen precej za učenika v malih šolah, de je fante keršanski nauk učil, ktero službo je on pet let z velikim pridam opravljal. Potem je bil zvoljen za poglavarja čez male šole, in to službo je opravljal šest let z veseljem in k veselju vsim malim šolarjem. Zvoljen je bil potem Pavle za poglavarskiga svetvavca, zavoljo njegove velike učenosti, brihtnosti in brumnosti mu je bilo to imenitno opravilo izročeno. Per taki imenitni službi je bil vender vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobriga storiti, bolj je bil vesel. Posebno je revežem rad pomagal, vse jim je razdal; desiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je revno živel.

VII. Pavle dvorni svetvavec, potem škof.

Znana je bila Pavletova učenost, modrost in brumnost, ne le tovaršem, ampak tudi vikšim oblastnikam, zato je bil od svitliga cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca, kader je narmanj¹ na to mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih za to službo, pa le Pavl Svetin je bil izvoljen, in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal. Vsi njegovi vikši oblastniki so ga radi imeli, veseli so bili de so taciga učeniga in zvestiga svetovavca dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivavci tistiga kraja svojiga duhovniga vikšiga pastirja sprejeli, ker so že popred toliko od njegove dobrodelnosti slišali. Velike perhodke je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle je ostal per svoji navadi, namreč de je revno živel. Le toliko si je perhranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal; bolnikam pomagal in jim zdravila kupoval. Navado je imel reči: Kar revežem dam Bogu dam. Če bolniku postrežem Bogu postrežem. Torej so ga tudi vsi revni tistiga kraja le očeta imenvali, in vedno zanj molili. — Eniga dne

Znana je bila Pavletova učenost, modrost in brumnost, ne le tovaršem, ampak tudi vikšim oblastnikam, zato je bil od svitliga cesarja izvoljen za dvorniga svetvavca, kader je nar manj¹ na to mislil. Več drugih tudi učenih mož je bilo cesarju perporočenih za to službo, pa le Pavl Svetin je bil izvoljen, in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen. Nekaj let je to težavno službo opravljal. Vsi njegovi vikši oblastniki so ga radi imeli, veseli so bili de so taciga učeniga in zvestiga,² svetovavca dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobriga znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to ne zlo deleč od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivavci tistiga kraja svojiga duhovniga vikšiga pastirja sprejeli, ker so že popred toliko od njegove dobrodelnosti slišali. Velike perhodke je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vender Pavle je ostal per svoji navadi, namreč de je revno živel. Le toliko si je perhranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal; bolnikam pomagal in jim zdravila kupoval. Navado je imel reči: Kar revežem dam Bogu dam. Če bolniku postrežem Bogu postrežem. Torej so ga tudi vsi revni tistiga kraja le očeta imenvali, in vedno zanj molili. — Eniga dne

ga je nekdajni prijatel Avguštin obiskal, kteriga je Pavle škof več dni perderžal, de sta se od nekdajnih časov pogovarjala, kako jima je¹ bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Kader se Avguštin grajšak spet na pot proti domu spusti ga škof Pavl spremi do ceste, škofija je bilo² dobro uro od velike ceste. Tam se prijatla ločita, eden drugimu srečo vošita, si obljubita večkrat eden druziga obiskati in se ločita. Škof Pavl³ se ravno usede v kočijo de bi hitel domu, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže rekoč: Gnadljiv gospod škof! Prosim vas, de bi malo v mojo hišo stopili pogledat bolnika, kterimu je zlo hudo. Snoči sta peršla dva ptujca, vsa revna raztergana in lačna. Prosila sta me, de bi jih prenočil, ker dnarjev nimata. Eden je bil že včerej grozno slab, dans pa mu je še besedo zaperlo; bojim se de bi brez spovedi ne umerl. Tovarš njegov mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti, zdi se mi de je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na vratu ima majhno lepo tablico navezano, na tablici je gosposka ženska namalana. Škof Pavle gre per tej priči k bolniku, ga vpraša več reči, nič ni mogel⁴ odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, torej vpraša bolnikoviga tovarša: Od kod prideta in kam gresta? Francoz mu odgovori: Iz⁵ rusovskiga cesarstva prideva iz dežele Siberije, kjer sva bila vjeta, in greva vsak proti svojimu domu. Francoz je bil vesel, de je škof Pavl tako lepo po francosko znal go-

ga je nekdajni prijatel Avguštin obiskal, kteriga je Pavle škof več dni perderžal, de sta se od nekdajnih časov pogovarjala, kako jima jo¹ bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Kader se Avguštin grajšak spet na pot proti domu spusti ga škof Pavl spremi do ceste, škofija je bila² dobro uro od velike ceste. Tam se prijatla ločita, eden drugimu srečo vošita, si obljubita večkrat eden druziga obiskati in se ločita. Škof Pavle³ se ravno usede v kočijo de bi hitel domu, kar stopi k njemu gospodar bližne kajže rekoč: Gnadljiv gospod škof! Prosim vas, de bi malo v mojo hišo stopili pogledat bolnika, kterimu je zlo hudo. Snoči sta peršla dva ptujca, vsa revna raztergana in lačna. Prosila sta me, de bi jih prenočil, ker dnarjev nimata. Eden je bil že včerej grozno slab, dans pa mu je še besedo zaperlo; bojim se de bi brez spovedi ne umerl. Tovarš njegov mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti, zdi se mi de je Francoz. Tudi ne vem kake vere je bolnik, na vratu ima majhno lepo tablico navezano, na tablici je gosposka ženska namalana. Škof Pavle gre per tej priči k bolniku, ga vpraša več reči, nič ni mogol⁴ odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, torej vpraša bolnikoviga tovarša: Od kod prideta in kam gresta? Francoz mu odgovori: iz⁵ rusovskiga cesarstva prideva iz dežele Siberije, kjer sva bila vjeta, in greva vsak proti svojimu domu. Francoz je bil vesel, de je škof Pavl tako lepo po francosko znal go-

voriti, in mu je vse razložil ob kratkim, kako se jima je godilo: Jest sim pravi Francoz, je rekel, blizo mesta Tulona doma, ime mi je Bazil Hudon. Zapustil sim doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče, mogel sim biti soldat, in iti z grozno Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske dežele. Ta moj bolni tovarš, je Illirjan. Imenitniga stanu je, ime mu je Karl s primkam Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že pred v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam, tovarša in prijatla sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila vjeta, in v daljno deželo, Siberjo, odpeljana. Veliko dobriga mi je storil Karl moj prijatel, sam per svojih ustih si je pertergal, de mi je podal kosček kruha v hudi lakoti. Že zdavnej bi jest bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Illirjan je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta sva bila celi čas vkup. Rusi so naji dali v globoke jame rudo kopat, po tri dni nisva beliga dne vidila, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva eden druziga troštala, spoznala sva, de božja previdnost je z nama tako naredila. Torej sva se iz celiga serca k Bogu obernila, vedno prosila in molila, de bi se Bog naji usmilil, in naji iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se Bog naji¹ usmilil, in naji iz take nesreče rešil, in najina molitev je peršla pred božji sedež. Mislila sva, de sva od vsih pozabljena in zapušena v

voriti, in mu je vse razložil ob kratkim, kako se jima je godilo: Jest sim pravi Francoz, je rekel, blizo mesta Tulona doma, ime mi je Bazil Hudon. Zapustil sim doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče, mogel sim biti soldat, in iti z grozno Napoleonovo trumo, na gornje merzle rusovske dežele. Ta moj bolni tovarš, je Illirjan. Imenitniga stanu je, ime mu je Karl s primkam Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že pred v vojski ubit. V vojski sva bila pod enim banderam, tovarša in prijatla sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila vjeta, in v daljno deželo, Siberjo, odpeljana. Veliko dobriga mi je storil Karl moj prijatel, sam per svojih ustih si je pertergal, de mi je podal kosček kruha v hudi lakoti. Že zdavnej bi jest bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Illirjan je z njimi nekoliko govoriti znal. Vjeta sva bila celi čas vkup. Rusi so naji dali v globoke jame rudo kopat, po tri dni nisva beliga dne vidila, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva eden druziga troštala, spoznala sva, de božja previdnost je z nama tako naredila. Torej sva se iz celiga serca k Bogu obernila, vedno prosila in molila, de bi se Bog naji usmilil, in naji iz take nesreče rešil. Dolgo let sva tako zdihvala in molila, de bi se Bog naj¹ usmilil, in naji iz take nesreče rešil, in najina molitev je peršla pred božji sedež. Mislila sva, de sva od vsih pozabljena in zapušena v

tamnih¹ podzemljiskih jamah kakor kert, kar² en dan pride siberski poglavar in ukaže naji predse perpeljati. Ko prideva, nama reče: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej je pisano povelje prišlo od cesarja, vaji per ti priči izpustiti, in vaji vsaciga na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per tem oznanilu solze uderle. Karl me objame in reče: Glej bratec, Bog naji je uslišal, de sva dočakala rešenja. Vidiš, prav je, de si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepoterpežliv in nevoljin, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedej Boga, kteri tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva in sva se na pot podala, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano, jesti le toliko imava, kar per dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci, kar so nama Rusi dali, so kmalo pošli, in zdej sva zlo oslabela. Včeraj pa je mojimu tovaršu tako hudo prišlo, de ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kokor³ hoče, ne zapustim ga svojiga zvestiga prijatla, de ozdravi, ali pa če je božja volja tako, de mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, de mu pomagam in postrežem, tudi on v veliki revi ni mene zapustil. V serce se je škofu užalilo per teh besedah, in reče: Glejte hvaležniga prijatla! Potem se oberne k Francozu in mu prijazno reče:⁴ Bazile! tvoja skerb za prijatla mi je zlo všeč, in vsim ljudem tukej okoli lep izgled.

tamnik¹ podzemljiskih jamah kakor kert, ker² en dan pride siberski poglavar in ukaže naji predse perpeljati. Ko prideva, nama reče: Zahvalita Boga, rešena sta, tukej je pisano povelje prišlo od cesarja, vaji per ti priči izpustiti, in vaji vsaciga na svoj dom poslati. Od veselja so se nama per tem oznanilu solze uderle. Karl me objame in reče: Glej bratec, Bog naji je uslišal, de sva dočakala rešenja. Vidiš, prav je, de si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepoterpežliv in nevoljin, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedej Boga, kteri tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela. Pokleknila sva in na glas molila. Precej drugi dan se vzdigneva in sva se na pot podala, svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je stergano, jesti le toliko imava, kar per dobrih ljudeh sprosiva: Dnarci, kar so nama Rusi dali, so kmalo pošli, in zdej sva zlo oslabela. Včeraj pa je mojimu tovaršu tako hudo prišlo, de ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor³ hoče, ne zapustim ga svojiga zvestiga prijatla, de ozdravi, ali pa če je božja volja tako, de mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, de mu pomagam in postrežem, tudi on v veliki revi ni mene zapustil. V serce se je škofu užalilo per teh besedah, in reče: Glejte hvaležniga prijatla! Potem se oberne k Francozu in mu prijazno reče!⁴ Bazile! tvoja skerb za prijatla mi je zlo všeč, in vsim ljudem tukej okoli lep izgled.

Žlahtno serce imaš in hvaležno, ti delaš, kakor nam keršanska ljubezen zapoveduje, torej bodi potroštan, ne bo ti treba prositi, preskerbljen bo tvoj bolni prijatel, in zraven tudi ti. S tem se Pavle Škof¹ oberne in gre. Preden se odpelja, pokliče hišniga gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja, in ukaže, hitro kokoš zaklati, župo bolniku dajati, meso pa naj njegov zdravi tovarš povžije, in kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. Vsak dan celi teden se je Pavl Škof² perpeljal bolnika obiskat, in zvesto je skerbel, de je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako de ga je osmi dan Škof³ ukazal v svoje prebivališe perpeljati, in tudi tovarša z njim, de mu je stregel. Dva mesca sta ostala per škofu bolnik in njegov tovarš, z vsim bolj ko doma preskerbljena. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader je že bolnik vstajal, sta hvalila Boga ter pridno in serčno molila, de bi Bog poplačal Škofu⁴ take dela milosti. Kader se je bolnik že dobro terdniga čutil, gre ponižno s svojim tovaršem k škofu ga zahvaliti za vse dobrote, in ga prositi, de naj jih zdaj pusti naprej, iskat domovine. Nista vedila, kako bi prav se zahvalila, kar govoriti nista mogla, roke sta mu kušvala in s solzami jih močila. Karl je toliko rekel: O gospod škof! vi ste me oteli od smerti, druziga ne vem poverniti, kakor dokler bom živel bom za vas molil, in solze so se mu uderle. Škof Pavl pa jima reče prijazno: Zaupajta vselej terdno

Žlahtno serce imaš in hvaležno, ti delaš, kakor nam keršanska ljubezen zapoveduje, torej bodi potroštan, ne bo ti treba prositi, preskerbljen bo tvoj bolni prijatel, in zraven tudi ti. S tem se Pavle škof¹ oberne in gre. Preden se odpelja, pokliče hišniga gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja, in ukaže, hitro kokoš zaklati, župo bolniku dajati, meso pa naj njegov zdravi tovarš povžije, in kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano. Vsak dan celi teden se je Pavl škof² perpeljal bolnika obiskat, in zvesto je skerbel, de je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako de ga je osmi dan škof³ ukazal v svoje prebivališe perpeljati, in tudi tovarša z njim, de mu je stregel. Dva mesca sta ostala per škofu bolnik in njegov tovarš, z vsim bolj ko doma preskerbljena. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem kader je že bolnik vstajal, sta hvalila Boga ter pridno in serčno molila, de bi Bog poplačal škofu⁴ take dela milosti. Kader se je bolnik že dobro terdniga čutil, gre ponižno s svojim tovaršem k škofu ga zahvaliti za vse dobrote, in ga prositi, de naj jih zdaj pusti naprej, iskat domovine. Nista vedila, kako bi prav se zahvalila, kar govoriti nista mogla, roke sta mu kušvala in s solzami jih močila. Karl je toliko rekel: O gospod škof! vi ste me oteli od smerti, druziga ne vem poverniti, kakor dokler bom živel bom za vas molil, in solze so se mu uderle. Škof Pavl pa jima reče prijazno: Zaupajta vselej terdno

v Boga, in on dobrotljivi Oče vaji nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, de človek v potrebi pomoč najde, če je per Bogu iše. Glej Karl! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim ti pomagal¹, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga storila, še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim tudi jest blizo mesta L... doma, (Karl do zdej še tega ni vedil,) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre dela staršev Bog še otrokam povračuje. Če boš tako srečin najti svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s terpljenjem zbrihtal in ti oči odperl. Bodi vselej pravičen in brumen, tako bota ti in tvoja mati veliko srečo vživala. Ko to Karl zasliši, de je Škof² tudi blizo L... doma in de pozna njegovo mater, začne na glas jokati, in pravi: O moj dobrotljivi gospod! Vi poznate mojo mater? ali je le še živa? Škof pravi: Ne vem tega povedati, veliko let nisim bil na Ilirskim, tudi od svojih ljudi nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest svoje reči opravim, znaš z mano se peljati, in tudi tvoj tovarš, če ravno je ptujic, naš bližnji je. Zlo mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno serce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal. Zlo sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per Škofu³, pomagala sta delati kar sta mogla per hiši, de nista v lenobi časa tratila. Med tem ukaže škof obema nove oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se Pavl škof

v Boga, in on dobrotljivi Oče vaji nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, de človek v potrebi pomoč najde, če je per Bogu iše. Glej Karl! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, de sim ti pomagla¹, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobriga storila, še takrat ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, de sim tudi jest blizo mesta L... doma, (Karl do zdej še tega ni vedil,) in tvojo mater dobro poznam. Glej dobre dela staršev Bog še otrokam povračuje. Če boš tako srečin najti svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s terpljenjem zbrihtal in ti oči odperl. Bodi vselej pravičen in brumen, tako bota ti in tvoja mati veliko srečo vživala. Ko to Karl zasliši, de je škof² tudi blizo L... doma in de pozna njegovo mater, začne na glas jokati, in pravi: O moj dobrotljivi gospod! Vi poznate mojo mater? ali je le še živa? Škof pravi: Ne vem tega povedati, veliko let nisim bil na Ilirskim, tudi od svojih ljudi nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, de jest svoje reči opravim, znaš z mano se peljati, in tudi tvoj tovarš, če ravno je ptujic, naš bližnji je. Zlo mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno serce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal. Zlo sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala per škofu³, pomagala sta delati kar sta mogla per hiši, de nista v lenobi časa tratila. Med tem ukaže škof obema nove oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se Pavl škof

na pot poda, in v kočijo vzame oba popotnika s saboj. Srečno pot in lepo vreme so imeli celi teden. Celo pot so se lepo pogovarjali, in eden drugimu perpovedovali, koliko dobriga so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog eniga ko drujiga z velikimi nadlogami obiskal pa mu tudi v nadlogah veselje najti dal. Lepo sta poslušala oba tovarša prijazne škofove besede, s kterimi jih je učil, vselej v Boga zaupati, in greha vedno skerbno se varvati. Ohranita si v sercu ljuba moja prijatla, jima reče Škof¹ Pavl, in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si perzadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varvati, tisti je božji prijatel, Bog pa svojiga prijatla nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam, s Tobijam, z Jobam. Kako se je godilo z apostelni in z drugimi kristjani. Terpeli so in z veseljem so terpeli s terdnim zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se golfali, srečno je bila njih žalost v večno veselje spreobernjena, ktero oni v nebesih vživajo. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja hitro minil. Ravno binkuštno saboto zvečer se perpeljajo do C... na Štajerskim, in zavijejo v oštarijo per volarji, tam prenočiti. Postrežni oštir hitro perteče h kočii in spremi škofa s tovarši vred v hišo, in jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo napravi tudi nekoliko večerje. Ko je Pavle Škof² sam s tovarši v kamerci, jima reče: Zahvalimo dobrotljiviga Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-

na pot poda, in v kočijo vzame oba popotnika s saboj. Srečno pot in lepo vreme so imeli celi teden. Celo pot so se lepo pogovarjali, in eden drugimu perpovedovali, koliko dobriga so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog eniga ko drujiga z velikimi nadlogami obiskal pa mu tudi v nadlogah veselje najti dal. Lepo sta poslušala oba tovarša prijazne škofove besede, s kterimi jih je učil, vselej v Boga zaupati, in greha vedno skerbno se varvati. Ohranita si v sercu ljuba moja prijatla, jima reče škof¹ Pavl, in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si perzadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varvati, tisti je božji prijatel, Bog pa svojiga prijatla nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danielam, s Tobijam, z Jobam. Kako se je godilo z apostelni in z drugimi kristjani. Terpeli so in z veseljem so terpeli s terdnim zaupanjem; Bog jih ni zapustil. Niso se golfali, srečno je bila njih žalost v večno veselje spreobernjena, ktero oni v nebesih vživajo. V takih božjih svetih pogovorih jim je čas popotvanja hitro minil. Ravno binkuštno saboto zvečer se perpeljajo do C... na Štajerskim, in zavijejo v oštarijo per volarji, tam prenočiti. Postrežni oštir hitro perteče h kočii in spremi škofa s tovarši vred v hišo, in jim odkaže posebno lepo kamerco, kmalo napravi tudi nekoliko večerje. Ko je Pavle škof² sam s tovarši v kamerci, jima reče: Zahvalimo dobrotljiviga Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesre-

če obvarval na poti. Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej; če je vama prav, bomo tukej ostali, molili in Boga častili; ne spodobi se tak svet praznik popotvati brez potrebe ali brez sile. Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in po večerni molitvi se k pokoju podado. Binkuštno nedeljo zjutrej, ko je jelo po vsih cerkvah tistiga mesta dnevu zvoniti, je škof Pavl vstal in poklical oba tovarša, de so vkup molili. Glejta, jima reče škof: Današni dan je sveti Duh na svet prišel čez aposteljne, kteri so bili v molitvi zbrani, molimo tudi mi de bomo vredni prejeti s. Duha; on nas bo razsvetlil, on bo naše serca oveselil. Pokleknejo in vsi trije celi čas molijo dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavl: Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jest pa bom molil in se perpravljal k sveti maši. Ob 7. bomo šli v cerkev, jest bom opravil ofer s. maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugiga opravka nimata. Vender Karl! povej mi še pred, kako je to, de se ti dans tako na smeh deržiš, ker te še nisim vidil ne enkrat se zasmejati, in dobre volje biti, dans pa si tako vesel? Gnadlivi gospod škof! odgovori Karl, kako bi ne bil, ki imam takiga žlahtniga dobrotnika kakor ste vi, kteri ne skerbi samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, de je celo moje serce k Bogu obernjeno, in vneto za božjo ljubezen. Zato sim nocoj zlo veselo noč imel. Če vam smem po-

vedati, scer na sanje nič ne deržim, vender so me nocojšne sanje razveselile. Sanjalo se mi je, de so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sim dans tako vesel. Škof Pavl odgovori: Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli.

VIII. Po škofu Pavlu najde Karl baron Gap svojo mater.

Škof Pavl gre v cerkev, opravi z veliko andohtjo s. mašo, in še potem dolgo v cerkvi moli. Ko odmoli, gre domu še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovaršem pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat. Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v kamerci, kar okoli desete ure zasliši okoli oštirjeve hiše veliko ječanje, zdihvanje in vprašanje. Pogleda per oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabožnih, kteri so okoli hiše hodili in pobiti eden drugimu perpovedvali: Ni je dans naše Kordule! ni je dans! Škof Pavl ne ve, kaj to pomeni, radovedno komej čaka, de tovarša domu prideta in hitro reče Karlnu. Pojdi oštirja vprašat, kaj pomeni de dans toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli oprašuje. Na to oštir gre sam k škofu s Karlnam vred in mu pravi: Nič ni čudniga to. Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure, prosit

vbogajme nekake gospe po imenu Kordule. Ona je zlo dobrodelna. Daje rada revežem, pomaga bolnikam, veliko dobriga stori. Ob 10. uri se vsako nedeljo perpelja v cerkev, in se per nas vselej malo pomudi, de revežem razdeli. Je dobro uro od tukej grajšinca, kjer ona gospoduje in tako tiho in brumno živi, de je vsim lep izgled. Dans je pa zjutrej k maši prišla, in se kmalo vernila, mora še kaj posebniga opravila doma imeti. Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji oprašujejo. Karl posluša zvesto oštirjevo perpovedvanje, in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše? od kod je? Oštir pravi: Nič več ne vem povedati, kakor to, de je vdova, ime ji je Kordula. Nobeden jo drugači ne imenuje, kakor naša mati Kordula. Per sebi ima nekako slušabnico ravno te starosti, obe živite vkup, kakor dve prijatlice, molite in ubogim veliko pomagate. Pred več leti je grajšinco kupila k veliki sreči vsim revežem našiga kraja. Iz Ilirskiga jim je sem prišla in svojo zvesto služabnico tudi vdovo še s sabo perpeljala. Karl pravi nato k škofu Pavlu: Gnadljivi gospod škof! Mi dovolite, de grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo vidil in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj še le vem obrajtati in častiti dobrodelne ljudi, ker sim skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah najti dobrotljiviga pomočnika. Škof Pavl reče: Prava in dobra je tvoja misel. Ne le samo ti, tudi jest grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, de jo gremo razveselit. Pa oš-

tir! povejte mi, pravi Škof: Bi pa gospa Kordula rada vidila, ko bi jo mi trije prišli obiskat? O rada, pravi oštir, veliko veselje ji bo to, še vsaciga kmetiškiga človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne? Dobro vem, de jo boste zlo razveselili. Po kosilu ukaže škof Pavl napreči in peljati do grajšince gospe Kordule, djal je: Dans,¹ ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga opravka nimamo, lahko gremo tedej obiskat dobrodelnico, in malo kraje ogledamo. Perpeljajo se škof Pavl in oba tovarša do gradiča gospe Kordule, kteri na gričku stoji. Tam stopijo iz kočije, in gredo peš proti gradu memo verta, kteri je pred gradam ograjen bil. Memo verta grede vidijo na vertu blizo pota sedeti na klopici perletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša: Žena! bi nam povedali, ako so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred ni nobeniga vidila, si hitro oči obriše, in gre škofu roko kušnit, ker je po oblačilu vidila de je duhoven, in odgovori ponižno: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci sta per njih, pa nobeniga ne poznam. Odjedli so, zdej nekaj igrajo, meni pa so rekli na vert iti, de me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj ste vi gospejna služabnica? Žena: Sim še dolgo let. Škof: Zakaj pa jokate, kaj je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej ne jokam, le žalujem, desiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,

tir! povejte mi, pravi Škof: Bi pa gospa Kordula rada vidila, ko bi jo mi trije prišli obiskat? O rada, pravi oštir, veliko veselje ji bo to, še vsaciga kmetiškiga človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne? Dobro vem, de jo boste zlo razveselili. Po kosilu ukaže škof Pavl napreči in peljati do grajšince gospe Kordule, djal je: Dans ker je praznik, ne gremo naprej, drugiga opravka nimamo, lahko gremo tedej obiskat dobrodelnico, in malo kraje ogledamo. Perpeljajo se škof Pavl in oba tovarša do gradiča gospe Kordule, kteri na gričku stoji. Tam stopijo iz kočije, in gredo peš proti gradu memo verta, kteri je pred gradam ograjen bil. Memo verta grede vidijo na vertu blizo pota sedeti na klopici perletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo popraša: Žena! bi nam povedali, ako so gospa Kordula doma? Žena hitro vstane, ker pred ni nobeniga vidila, si hitro oči obriše, in gre škofu roko kušnit, ker je po oblačilu vidila de je duhoven, in odgovori ponižno: Doma so gospa Kordula, doma. Škof: So sami? Žena: Niso sami, gospod in gospa z dvema otroci sta per njih, pa nobeniga ne poznam. Odjedli so, zdej nekaj igrajo, meni pa so rekli na vert iti, de me dve uri nič ne potrebujejo. Škof: Kaj ste vi gospejna služabnica? Žena: Sim še dolgo let. Škof: Zakaj pa jokate, kaj je gospa tako huda? Žena: O Bog varuj! Sej ne jokam, le žalujem, desiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico,

ampak kakor prijatlico, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, de sim skerbna za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih britkost. Škof: Pojdite vprašat gospe: Če smemo iti jo obiskat, ker smo ptujci iz Dunaja, in nič z njo znani. Žena gre hitro v grad povedat, de trije gospodje iz Dunaja bi radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je Škof, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: Teci hitro doli in reci jim, de jih lepo prosim precej gori priti. Pavl škof gre s tovaršama v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi eden drugimu perklonejo in se pozdravijo, potem reče Pavl škof: Ne zamerite žlahtna gospa, de vas pridemo obiskat, če ravno se ne poznamo: Praznik je dans, ne spodobi se popotvat, iz Dunaja pridemo, do L... gremo, dans počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, de pridemo vas obiskat: Jest sim škof v I., ta dva sta moja tovarša, prideta še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, sim jih jest k sebi v kočijo vzel, domovanja išeta, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu. Gospa Kordula je bila vsa vesela, prosila jih je, de so posedili, in ukaže pernesti vina, kruha, putra in redkve, in je rekla: Velika čast mi je, de se tako deleč ponižate gnadlivi gospod škof, k meni priti, in me ubogo žalostno zapušeno vdovo obiskati, v serce me to veseli: Pa ne zamerite gnadlivi gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime. Škof Pavl odgovori: Pavle mi je ime, pišem se Svetin;¹ iz Ilirskiga sim doma. Potem reče:

Žlahtna¹ gospa! vašiga imena drujiga ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati, kako se še vam pravi? Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato ker svojiga praviga primka še nikomur ni povedala: vender reče: Več let sim še vdova, moj mož je bil na vojski ubit, in zdaj sim od vsih zapušena. Karl, kteri je gospej Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledval, in serce se mu je treslo. Oh! je rekel sam per sebi, moja mati je bila ravno taka; kako zlo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je kumerna, moja mati je bila debela. Ves je bil Karl zmeden in rudeč, kar besede ni mogel govoriti; potem se vender serčniga stori, se perklone ponižno in reče: Žlahtna gospa Kordula! kaj ne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji umorjen, in vaš sin je bil Karl, ki je sam radovoljno k francozam šel, desiravno ste mu vi zlo zlo branili, in je potem na Rusovskim zmerznil? Vsa bleda gospa Kordula postane in pravi: Oh vi veste od mojiga Karlna! povejte mi, kje je zmerznil, kje je zakopan? kupit pošlem njegove kosti, ali pa sama grem ponje, de bo vsaj mertev zravn mene prebival, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi. Oh moj Karl!² oh moj Karl! je zdihvala na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal, sej sim ti naprej povedala de se ti bo kaj taciga zgodilo. — Karl se zdaj več ni mogel premagati, ker je za gotovo vedil, de je gospa Kordula njegova mati. Solze so se mu uderle, glasno začne jokati, vstane in gre k svoji materi jo

Slahtna¹ gospa! vašiga imena drujiga ne vem kakor Kordula, smem vas vprašati, kako se še vam pravi? Gospa Kordula odgovori malo nerada, zato ker svojiga praviga primka še nikomur ni povedala: vender reče: Več let sim še vdova, moj mož je bil na vojski ubit, in zdaj sim od vsih zapušena. Karl, kteri je gospej Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledval, in serce se mu je treslo. Oh! je rekel sam per sebi, moja mati je bila ravno taka; kako zlo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je kumerna, moja mati je bila debela. Ves je bil Karl zmeden in rudeč, kar besede ni mogel govoriti; potem se vender serčniga stori, se perklone ponižno in reče: Žlahtna gospa Kordula! kaj ne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v pervim boji umorjen, in vaš sin je bil Karl, ki je sam radovoljno k francozam šel, desiravno ste mu vi zlo zlo branili, in je potem na Rusovskim zmerznil? Vsa bleda gospa Kordula postane in pravi: Oh vi veste od mojiga Karlna! povejte mi, kje je zmerznil, kje je zakopan? kupit pošlem njegove kosti, ali pa sama grem ponje, de bo vsaj mertev zravn mene prebival, ker te sreče nimam, ga živiga več viditi. Oh moj Karl,² oh moj Karl! je zdihvala na glas gospa Kordula. Zakaj me nisi ubogal, sej sim ti naprej povedala de se ti bo kaj taciga zgodilo. — Karl se zdaj več ni mogel premagati, ker je za gotovo vedil, de je gospa Kordula njegova mati. Solze so se mu uderle, glasno začne jokati, vstane in gre k svoji materi,³ jo

objame in kušne¹, rekoč: Oh ljuba moja perserčna mati. Ne žalujte ne žalujte! lejte, jest sim vaš Karl, vaš sin, vaš neboglivi sin. Kordula se začudi, ne verjame, de bi ta njeni sin bil. Oh kako bi to bilo mogoče? de bi ta moj sin Karl bil? Karl odpne kamžolo in vzame iz vrata tablico s podobo gospe Kordule, in jo da svoji materi rekoč: Lejte mati vašo podobo, ravno tisto, ktero ste mi dali tisti dan, ko sim se od vas ločil. Vedno sim jo na vratu nosil, in vselej se na vas spomnil, kader sim tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride, in se zbrihta, so bile njene perve besede: Karl moj ljubi sin! oh kako sim srečna, de te še enkrat vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog! kako neskončno si vender dober, uslišal si moje molitve, ozerl si se na moje zdihvanje, dal si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala in mislila, de je še červam za jed. Bodi hvaljen in vekomaj češen usmiljeni Bog! ker si dans mojo žalost v tako veselje spremenil. Tvoje dobrote o Bog! okušam dans posebno, torej je moje serce polno hvaležnosti. Potem ko se serce od veselja in čudenja take sreče, na ktero nobeden ni mislil, vse užgano potolaži, reče Karl ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi britkostmi. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost, uslišal

objame in hušne¹, rekoč: Oh ljuba moja perserčna mati. Ne žalujte ne žalujte! lejte, jest sim vaš Karl, vaš sin, vaš neboglivi sin. Kordula se začudi, ne verjame, de bi ta njeni sin bil. Oh kako bi to bilo mogoče? de bi ta moj sin Karl bil? Karl odpne kamžolo in vzame iz vrata tablico s podobo gospe Kordule, in jo da svoji materi rekoč: Lejte mati vašo podobo, ravno tisto, ktero ste mi dali tisti dan, ko sim se od vas ločil. Vedno sim jo na vratu nosil, in vselej se na vas spomnil, kader sim tablico pogledal. Kordula pogleda podobo, jo pozna in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride, in se zbrihta, so bile njene perve besede: Karl moj ljubi sin! oh kako sim srečna, de te še enkrat vidim. Dobrotljivi, usmiljeni Bog! kako neskončno si vender dober, uslišal si moje molitve, ozerl si se na moje zdihvanje, dal si mi sina, kteriga sim še zdavnej objokvala in mislila, de je še červam za jed. Bodi hvaljen in vekomaj češen usmiljeni Bog! ker si dans mojo žalost v tako veselje spremenil. Tvoje dobrote o Bog! okušam dans posebno, torej je moje serce polno hvaležnosti. Potem ko se serce od veselja in čudenja take sreče, na ktero nobeden ni mislil, vse užgano potolaži, reče Karl ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi britkostmi. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On dobrotljivi nebeški oče je videl našo poterpežljivost, uslišal

je naše zdihvanje, in dans nam tako veselje storil. Snoči še je bilo moje serce zlo veselo, brez de bi bil vedil zakaj, dans pa poznam in čutim. Ljuba mati! vem de se je vam vse leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji pa vam je bilo, ker niste od mene nič slišali in zvedli. Veliko hujši vender se je meni godilo. Per reki Berezini, kjer je več sto francozov, lahov in nemcov potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most poderl, čez nismo mogli, toliko je bilo merličev v vodi,¹ de se je skorej voda zajezila, živi so po mertvih čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo terpeli per tisti vodi Berezini. Tudi jest sim bil že blizo smerti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami perderli in pred Rusi bežali. Vsak je hotel pred čez vodo priti in bežati. Plavati sim sicer enmalo znal, vender lačen in slab nisim mogel naprej, vidil sim, de je zdej moja zadnja ura prišla. Moj tovarš, s kterim sva bila vedno zvesta prijatla, kterimu sim večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev dosti imel, je k sreči vidil, kako v vodi pojemam, skoči v vodo, in srečno me iz vode izleče in pred smertjo obvarje. Ko na suho prideva, sim se mu zahvalil, pa sim rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo v vodi, zdaj pa naji bodo Rusi pobili, kteri so bili komej 30 stopinj od naji. Dobri tovarš mi reče²: V Boga zaupajva, on naji bo obvarval in per življenji ohranil. Verziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusam naproti prosit, de naji per življenji puste. Storila sva kakor

je naše zdihvanje, in dans nam tako veselje storil. Snoči še je bilo moje serce zlo veselo, brez de bi bil vedil zakaj, dans pa poznam in čutim. Ljuba mati! vem de se je vam vse leta, kar sva bila ločena, hudo godilo, nar huji pa vam je bilo, ker niste od mene nič slišali in zvedli. Veliko hujši vender se je meni godilo. Per reki Berezini, kjer je več sto francozov, lahov in nemcov potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most poderl, čez nismo mogli, toliko je bilo merličev v vodi de se je skorej voda zajezila, živi so po mertvih čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo terpeli per tisti vodi Berezini. Tudi jest sim bil že blizo smerti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami perderli in pred Rusi bežali. Vsak je hotel pred čez vodo priti in bežati. Plavati sim sicer enmalo znal, vender lačen in slab nisim mogel naprej, vidil sim, de je zdej moja zadnja ura prišla. Moj tovarš, s kterim sva bila vedno zvesta prijatla, kterimu sim večkrat kaj dal, dokler sim dnarjev dosti imel, je k sreči vidil, kako v vodi pojemam, skoči v vodo, in srečno me iz vode izleče in pred smertjo obvarje. Ko na suho prideva, sim se mu zahvalil, pa sim rekel: Kaj pomaga, ker si me otel pred smertjo v vodi, zdaj pa naji bodo Rusi pobili, kteri so bili komej 30 stopinj od naji. Dobri tovarš mi veče²: V Boga zaupajva, on naji bo obvarval in per življenji ohranil. Verziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusam naproti prosit, de naji per življenji puste. Storila sva kakor

je rekel, in Rusi so naji dali z drugimi vred v temne globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vender sva Boga hvalila, de sva per življenji ostala. V najnih nadlogah sva eden druziga troštala, in vedno Boga prosila, de bi se naji usmilil in nama to srečo dodelil, še kdej domu priti. Moj ljubi tovarš in zvesti prijatel me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest njemu. Čez več let je Bog najno prošnjo, najne¹ molitve uslišal. Rešena sva bila oba ob enim iz rusovske služnosti, ispušena sva bila domu. Lete mati blizo doma sim še bil, ne deleč od Dunaja, in sim tako oslabel, de mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab, zdelan, spotan in lačen sim omedlel, tako de se nisim zavedel. Moj ljubi tovarš me ni zapustil, po bratovsko je zame skerbel, dobrih ljudi prosil de so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel na poti. Lejte, ta zvesti prijatel, ta moj dobri tovarš je Bazili Hudon, kteriga tukej z mano per mizi vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti, kakšino plačilo ti bom dala za take dobre dela, ali kako se bom zadosti hvaležna skazala? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih dobrot, ki ste jih mojimu sinu storili, poverniti. O dobra gospa Kordula! odgovori Francoz. Zadosti sim plačan viditi vas in vašiga sina tako srečna, in tako vesela, de sta se našla in spet zdrava eden drugiga dobila. Bog daj, de bi tudi jest svoji ma-

je rekel, in Rusi so naji dali z drugimi vred v temne globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vender sva Boga hvalila, de sva per življenji ostala. V najnih nadlogah sva eden druziga troštala, in vedno Boga prosila, de bi se naji usmilil in nama to srečo dodelil, še kdej domu priti. Moj ljubi tovarš in zvesti prijatel me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jest njemu. Čez več let je Bog najno prošnjo, nanje¹ molitve uslišal. Rešena sva bila oba ob enim iz rusovske služnosti, ispušena sva bila domu. Lete mati blizo doma sim še bil, ne deleč od Dunaja, in sim tako oslabel, de mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab, zdelan, spotan in lačen sim omedlel, tako de se nisim zavedel. Moj ljubi tovarš me ni zapustil, po bratovsko je zame skerbel, dobrih ljudi prosil de so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo umreti mogel na poti. Lejte, ta zvesti prijatel, ta moj dobri tovarš je Bazili Hudon, kteriga tukej z mano per mizi vidite. Kordula vsa ginjena na to perpovedovanje: O zvesti varh mojiga sina, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti, kakšino plačilo ti bom dala za take dobre dela, ali kako se bom zadosti hvaležna skazala? Bog vam vse to poplačaj, jest nisim v stanu tolikih dobrot, ki ste jih mojimu sinu storili, poverniti. O dobra gospa Kordula! odgovori Francoz. Zadosti sim plačan viditi vas in vašiga sina tako srečna, in tako vesela, de sta se našla in spet zdrava eden drugiga dobila. Bog daj, de bi tudi jest svoji ma-

teri tako veselje storil. Kar sim vašimu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to keršanska, in hvaležnost do vašiga sina me je vezala, njega ne zapustiti: On mi je tudi življenje otel, ker ni hotel povedati, de¹ sim pravi Francoz, ampak je le Rusam pravil, de sim njegov tovarš. Njegovi ilirski jezik me je per življenji ohranil, ker je Karl precej z Rusi govoriti znal, in tako sebe in mene per življenji ohranil, ker je Rusam vedno pravil, de sva bila persiljena se z Rusam vojskovati. Karl naprej tako govori materi Korduli: Drugi moj in mojiga tovarša dobrotnik so leta pričijoči visoke časti vredni gospod škof Pavl. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli, naji k sebi vzeli, in zdaj še sami naji k vam perpeljali. — Na to mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta. O dobri duhovni oče! je rekla mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote poverniti? Bog naj vam obilno poverne. Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela milosti storite, sej² je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati, kakor de bi bili meni storili. Ker vam druziga ne morem poverniti, vas prosim vikši duhovni oče! vsaj to veselje nam storite, de nekaj dni per nas ostanete, vkupej hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora per nas ostati, in potem če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala

teri tako veselje storil. Kar sim vašimu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to keršanska, in hvaležnost do vašiga sina me je vezala, njega ne zapustiti: On mi je tudi življenje otel, ker ni hotel povedati, se¹ sim pravi Francoz, ampak je le Rusam pravil, de sim njegov tovarš. Njegovi ilirski jezik me je per življenji ohranil, ker je Karl precej z Rusi govoriti znal, in tako sebe in mene per življenji ohranil, ker je Rusam vedno pravil, de sva bila persiljena se z Rusam vojskovati. Karl naprej tako govori materi Korduli: Drugi moj in mojiga tovarša dobrotnik so leta pričijoči visoke časti vredni gospod škof Pavl. Oni so nama pomagali, naji preskerbeli, naji k sebi vzeli, in zdaj še sami naji k vam perpeljali. — Na to mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno kušujeta. O dobri duhovni oče! je rekla mati Kordula, kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote poverniti? Bog naj vam obilno poverne. Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobre dela milosti storite, se² je sam Jezus rekel: Karkoli boste revežem storili, hočem tako zarajtati, kakor de bi bili meni storili. Ker vam druziga ne morem poverniti, vas prosim vikši duhovni oče! vsaj to veselje nam storite, de nekaj dni per nas ostanete, vkupej hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora per nas ostati, in potem če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jest dala

peljati do doma in z vsim ga hočem preskerbeti, ker vredin je tak kristjan žlahtniga serca. Škof Pavl in Francoz Bazili sta dovolila per gospej Korduli¹ tri dni ostati;² torej pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj, de naj oštirju pove; de tri dni jih ne bo nazaj, de bodo per gospej Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalo razoznanilo po mestu in okoli, de je mladi Baron Karl, sin gospe Kordule, domu prišel, torej so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit, in mladiga Karla vidit. De je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in žahtno kosilo napraviti in je zraven veliko prijatlov in prijatlic povabila. Drugo veliko kosilo je tudi zraven napravila za vse reveže tistiga kraja, in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej grada. Vsi ljudje so djali: Lejte, vender Bog še tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobriga je storila gospa Kordula, kolikim revežem pomagala. Zraven je zmeram zdihvala za svojim sinam, zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovaršii, je našel dobro mater, in dobra mati je našla svojiga sina čez toliko let. Brumno živeti vselej prav pride.

peljati do doma in z vsim ga hočem preskerbeti, ker vredin je tak kristjan žlahtniga serca. Škof Pavl in Francoz Bazili sta dovolila per gospej Kordula¹ tri dni ostati,² torej pošljeta voznika s kočijo v mesto nazaj, de naj oštirju pove; de tri dni jih ne bo nazaj, de bodo per gospej Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalo razoznanilo po mestu in okoli, de je mladi Baron Karl, sin gospe Kordule, domu prišel, torej so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo vošit, in mladiga Karla vidit. De je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in žahtno kosilo napraviti in je zraven veliko prijatlov in prijatlic povabila. Drugo veliko kosilo je tudi zraven napravila za vse reveže tistiga kraja, in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunej grada. Vsi ljudje so djali: Lejte, vender Bog še tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobriga je storila gospa Kordula, kolikim revežem pomagala. Zraven je zmeram zdihvala za svojim sinam, zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovaršii, je našel dobro mater, in dobra mati je našla svojiga sina čez toliko let. Brumno živeti vselej prav pride.

IX. Škof Pavl najde svojo mater.

Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik, je škof Pavl v cerkvi, ktera je blizo grada bila, s pervoljenjem fajmaštra tiste fare očitno božjo službo opravil, kjer so vsi vkup konc maše hvalno pesem zapeli. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa si eden drugimu perpovedujejo, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsim vkup je Bog dans spet novo veselje perpravil. Med tem je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vse je bilo perpravljeno. Poklicani k mizi, preden se k jedi usedejo, na glas molijo, škof Pavl je naprej molil, ni si tega pomišljeval ali bi glasno molil ali ne, ker per gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem se k mizi usedejo, jedo in se od mnogih reči pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalo potem pernese Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica gospe Kordule¹, novo dobro jed na mizo. Gospa ji reče: Glej Neža! kako sim srečna, ker sim sina spet dobila, kteriga nisim nikoli viditi mislila; iz celiga serca tudi tebi tako srečo pervošim; želim de bi tudi ti kdej tako veselje vživala. Neža na to nič ne odgovori ampak globoko zdihne. Ne žaluj ljuba moja Neža! ji reče gospa: Dva sina imaš, vender se bo lahko zgodilo de eniga najdeš.

Drugi dan, bil je ravno binkuštni pondelik, je škof Pavl v cerkvi, ktera je blizo grada bila, s pervoljenjem fajmaštra tiste fare očitno božjo službo opravil, kjer so vsi vkup konc maše hvalno pesem zapeli. Ko domu pridejo zajterkvajo in pa si eden drugimu perpovedujejo, kako se je godilo. Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti. Vsim vkup je Bog dans spet novo veselje perpravil. Med tem je bilo kosilo gotovo. Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili, vse je bilo perpravljeno. Poklicani k mizi, preden se k jedi usedejo, na glas molijo, škof Pavl je naprej molil, ni si tega pomišljeval ali bi glasno molil ali ne, ker per gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti. Škof Pavl kar moli, drugi so za njim molili. Po tem se k mizi usedejo, jedo in se od mnogih reči pogovarjajo. Vsi veseli in dobre volje so bili. Kmalo potem pernese Neža, stara zvesta služabnica in prijatlica gospe Kordula¹, novo dobro jed na mizo. Gospa ji reče: Glej Neža! kako sim srečna, ker sim sina spet dobila, kteriga nisim nikoli viditi mislila; iz celiga serca tudi tebi tako srečo pervošim; želim de bi tudi ti kdej tako veselje vživala. Neža na to nič ne odgovori ampak globoko zdihne. Ne žaluj ljuba moja Neža! ji reče gospa: Dva sina imaš, vender se bo lahko zgodilo de eniga najdeš.

Škof Pavl, ko to sliši, se oberne k gospej Korduli in ji reče: Žlahtna gospa! povejte mi, od kod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav prav znana se mi zdi, še sim jo večkrat ogledval od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim, in ne vem zakaj? Gospa reče: Iz ilirskiga je, blizo L... doma, kjer je bila nekdej suknarija. Moža so ji mladiga na vojsko vzeli in zdej dolgo let nič ne sliši od njega. Zapustil je dva fantiča, dala jih je v službo, ker jih ni mogla sama preživeti, tudi od nobeniga nič ne ve, kje je kteri, ali kako se mu godi. Per meni je še dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in brumna. Ena drugo sve troštale in vkup molile. Per teh besedah je škofa Pavla zelena in rudeča prehajala, drugiga ni mogel reči ko te besede: Vsaj zdej vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi škof, de pokličete Nežo k mizi, in de mi dovolite ji kako veselje storiti. Gospa kar pozvoni, pa kakor bi mignil je bila Neža per mizi, in gospa ji reče: Pojdi tukej ti gospod škof hočejo nekaj povedati. Škof Pavl se perklone vsim povabljenim rekoč: Mi ne boste zamerili, de tukaj očitno per mizi se s služabnico pogovarjam. Vsi so rekli: Prav je. Potem reče škof Neži: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vašimu možu ime? Neža odgovori! Franc Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža.¹ Ne več ko dva fanta in pa dvojčika sta bila, potem je mož mogel iti na vojsko, in ni ga blo več nazaj. Škof:

Škof Pavl, ko to sliši, se oberne k gospej Korduli in ji reče: Žlahtna gospa! povejte mi, od kod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete, prav prav znana se mi zdi, še sim jo večkrat ogledval od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim, in ne vem zakaj? Gospa reče: Iz ilirskiga je, blizo L... doma, kjer je bila nekdej suknarija. Moža so ji mladiga na vojsko vzeli in zdej dolgo let nič ne sliši od njega. Zapustil je dva fantiča, dala jih je v službo, ker jih ni mogla sama preživeti, tudi od nobeniga nič ne ve, kje je kteri, ali kako se mu godi. Per meni je še dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in brumna. Ena drugo sve troštale in vkup molile. Per teh besedah je škofa Pavla zelena in rudeča prehajala, drugiga ni mogel reči ko te besede: Vsaj zdej vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas gospa, pravi škof, de pokličete Nežo k mizi, in de mi dovolite ji kako veselje storiti. Gospa kar pozvoni, pa kakor bi mignil je bila Neža per mizi, in gospa ji reče: Pojdi tukej ti gospod škof hočejo nekaj povedati. Škof Pavl se perklone vsim povabljenim rekoč: Mi ne boste zamerili, de tukaj očitno per mizi se s služabnico pogovarjam. Vsi so rekli: Prav je. Potem reče škof Neži: Ljuba moja, povejte mi kako je bilo vašimu možu ime? Neža odgovori! Franc Svetin. Škof: Koliko otrok sta imela? Neža:¹ Ne več ko dva fanta in pa dvojčika sta bila, potem je mož mogel iti na vojsko, in ni ga blo več nazaj. Škof:

Kako je bilo fantam ime, in kam sta prišla? Neža: Pervi je bil Janez drugi je bil Pavl; Janeza je neki sosed v Terst odpeljal, potem Bog zna kam je prešel. Pavleta sim dala krave pasti; prišel je neki gospod, ga je s saboj vzel, in od takrat ni več glasu od njega. Per teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo, de je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajvati, vstane jo objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba moja perserčna mati! glejte, kakor je Bog dal včerej vaši dobri gospej Korduli tako srečo in veselje vživati, ker je našla svojiga sina, ravno tako veselje je vam Bog dans perpravil, pa tudi meni. Jest sim vaš sin Pavle, kteriga ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihvajte² moja dobra mati! lahko vam bom zdaj obilno povernil, kar ste z manoj terpeli in zame³ skerbeli. Hvalite Boga, kteri je moje in vaše molitve uslišal. Neža se začudi, vsa bleda perhaja, ne ve ali je resnica, ali so sanje, in reče: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj sin. Škof Pavl zaviha rokave, in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo v kožo zarezano „Franc Svetin.“ Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „Neža Terpinc“ Ko Neža to zagleda je spoznala, de je ravno tisto znamnje, ktero je ona sama Pavletu še otroku naredila, zdaj je spoznala, de je škof Pavl njeni pravi sin. Od preveliciga veselja je Neža omedlela in nezavedno na tla padla. Na postljo so jo mogli nesti; pa z dušečimi mazili so jo kmalo zbrihtali. Po pražnično⁵ so jo oblekli,

Kako je bilo fantam ime, in kam sta prišla? Neža: Pervi je bil Janez drugi je bil Pavl; Janeza je neki sosed v Terst odpeljal, potem Bog zna kam je prešel. Pavleta sim dala krave pasti; prišel je neki gospod, ga je s saboj vzel, in od takrat ni več glasu od njega. Per teh besedah je Škof Pavl spoznal za gotovo, de je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajvati, vstane,¹ jo objame s solznimi očmi rekoč: Ljuba moja perserčna mati! glejte, kakor je Bog dal včerej vaši dobri gospej Korduli tako srečo in veselje vživati, ker je našla svojiga sina, ravno tako veselje je vam Bog dans perpravil, pa tudi meni. Jest sim vaš sin Pavle, kteriga ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihovajte² moja dobra mati! lahko vam bom zdaj obilno povernil, kar ste z manoj terpeli in za-me³ skerbeli. Hvalite Boga, kteri je moje in vaše molitve uslišal. Neža se začudi, vsa bleda perhaja, ne ve ali je resnica, ali so sanje, in reče: Oh to ne more biti, kako bi bili vi moj sin. Škof Pavl zaviha rokave, in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rudečo farbo v kožo zarezano „Franc Svetin.“ Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano „Neža Terpinc.⁴“ Ko Neža to zagleda je spoznala, de je ravno tisto znamnje, ktero je ona sama Pavletu še otroku naredila, zdaj je spoznala, de je škof Pavl njeni pravi sin. Od preveliciga veselja je Neža omedlela in nezavedno na tla padla. Na postljo so jo mogli nesti; pa z dušečimi mazili so jo kmalo zbrihtali. Po praznično⁵ so jo oblekli,

in k mizi se je mogla vsesti, desiravno¹ se je branila. Ko k mizi pride, so se vsi povabljeni grozno veselili, in čudili se, de dva sina najdeta vsak svojo mater, brez de bi bil kteri mislil. Ni ga bilo ne pred ne potlej taciga veselja v tistim gradu. Celih osem dni so še potem vkup ostali, se z gostarijami veselili, eden drugimu svoje pergodbe perpovedvali, in Boga hvalili, kteri jim je tolikiga² veselja še na tem svetu dočakati dal. Osmi dan se ločijo, pa težavno je bilo ločenje, vsim so bile solze v očeh. Škof Pavl je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu Bogu, in dal nam bo tudi srečo, de se bomo na unim svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili. Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko dnarjev, de je bil do svojiga doma obilno preskerbljen, ker je bil tako zvest tovarš Karlnov. Kader ga Kordula od sebe spusti, mu reče za odhodnjo: Bog vam daj tudi najti svojo mater, in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl storil. Če boste tako srečni jo živo in zdravo najti, pišite mi, de bom deležna vašiga veselja. Francoz se perklone, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karl ga nekaj dalje spremi, ko se ločita se objameta, in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca sklenila, de sta bila v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavl vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi, tudi persede gospa Kordula in jo do velike ceste spremi. Težko

in k mizi se je mogla vsesti, desirano¹ se je branila. Ko k mizi pride, so se vsi povabljeni grozno veselili, in čudili se, de dva sina najdeta vsak svojo mater, brez de bi bil kteri mislil. Ni ga bilo ne pred ne potlej taciga veselja v tistim gradu. Celih osem dni so še potem vkup ostali, se z gostarijami veselili, eden drugimu svoje pergodbe perpovedvali, in Boga hvalili, kteri jim je toliko² veselja še na tem svetu dočakati dal. Osmi dan se ločijo, pa težavno je bilo ločenje, vsim so bile solze v očeh. Škof Pavl je rekel: Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivimu Bogu, in dal nam bo tudi srečo, de se bomo na unim svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili. Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko dnarjev, de je bil do svojiga doma obilno preskerbljen, ker je bil tako zvest tovarš Karlnov. Kader ga Kordula od sebe spusti, mu reče za odhodnjo: Bog vam daj tudi najti svojo mater, in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karl storil. Če boste tako srečni jo živo in zdravo najti, pišite mi, de bom deležna vašiga veselja. Francoz se perklone, zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karl ga nekaj dalje spremi, ko se ločita se objameta, in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dva serca sklenila, de sta bila v nesreči in sreči ko prava brata. Škof Pavl vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi, tudi persede gospa Kordula,³ in jo do velike ceste spremi. Težko

se je ločila Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale preden se ločite. Neža ni mogla druziga reči, kakor te besede: Žlahtna gospa, moja dobrotnica! ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, kar ste mi jih storili; molila bom za vas, de se kdej v nebesih snidemo. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga domovanja; škof Pavl pa se je peljaj¹ s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo². Svojo mater Nežo je per sebi imel, lepo za-njo skerbel in jo spoštoval.

se je ločila Neža od svoje dobrotnice Kordule. Obe ste jokale preden se ločite. Neža ni mogla druziga reči, kakor te besede: Žlahtna gospa, moja dobrotnica! ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, kar ste mi jih storili; molila bom za vas, de se kdej v nebesih snidemo. Tako je šel Francoz iskat na francosko svojiga domovanja; škof Pavl pa se je peljal¹ s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škfijo². Svojo mater Nežo je per sebi imel, lepo za-njo skerbel in jo spoštoval.

DRUGI DEL.

I. Janez Svetin pek v Terstu.

Neki mokar, kteri je poln voz moke v Terst naprodaj peljal, vzame fantiča Janeza s saboj, kteriga mati Neža Svetinka več prerediti ni mogla. Mislil je mokar, fantič je brihten, zna brati in pisati, tudi enmalo laško zna žlobudrati, morebiti ga kam perpravim, de mi bo hvalo vedel. Ko v Terst¹ pervozi, kmalo pride pek, kteri ob enim vso moko kupi, po tem v smehu vpraša mokarja: Prodaste tudi fanta, ki je na vozi, zlo mi je všeč; mislil je pek, de je fant mokarjev sin. Kakor nalaš so bile mokarju te besede, zato berž reče: Mož beseda: Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ktera ga več prerediti ne more. Vzel sim ga s saboj, de bi ga kam perpravil, če vam je resnica ga vzeti, bole dobro delo storili, in fant vam bo hvalo vedel. Pek na to fanta z veseljem k sebi vzame, in ga uči pekovskiga rokodela. Kmalo se je Janezik pervadil v Terstu. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,

Neki mokar, kteri je poln voz moke v Terst naprodaj peljal, vzame fantiča Janeza s saboj, kteriga mati Neža Svetinka več prerediti ni mogla. Mislil je mokar, fantič je brihten, zna brati in pisati, tudi enmalo laško zna žlobudrati, morebiti ga kam perpravim, de mi bo hvalo vedel. Ko v terst¹ pervozi, kmalo pride pek, kteri ob enim vso moko kupi, po tem v smehu vpraša mokarja: Prodaste tudi fanta, ki je na vozi, zlo mi je všeč; mislil je pek, de je fant mokarjev sin. Kakor nalaš so bile mokarju te besede, zato berž reče: Mož beseda: Rad vam ga dam. Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ktera ga več prerediti ne more. Vzel sim ga s saboj, de bi ga kam perpravil, če vam je resnica ga vzeti, bole dobro delo storili, in fant vam bo hvalo vedel. Pek na to fanta z veseljem k sebi vzame, in ga uči pekovskiga rokodela. Kmalo se je Janezik pervadil v Terstu. Gospodar in gospodinja, vsi so ga radi imeli,

ker se je k vsakimu delu znal perpraviti, in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender tega ni imel, kar je nar bolj želel, zato je bil zmeram tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih in praznikih v kakim samotnim kraji zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili, fant joka po domu, dolg čas mu je. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik! ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali kaj ti je, ker si zmirej žalosten? Fant odgovori: Nič mi ne manka, dobro mi je, le tega nimam kar nar bolj želim, pa ne upam se vas prositi. Le povej, če se more ti bom storil, zato ko rad bogaš. Janez odgovori ponižno: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil, premalo znam, pa še to bom pozabil. Gospodar mu prijazno reče: Fantič! prav všeč mi je to, ne bodi žalosten zavoljo tega, če boš zmeram tako rad ubogal, kakor do zdej, tudi v šolo boš hodil. Vsak dan vender te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih in praznikih pojdeš vselej v nedelsko šolo. Če boš priden, čez pol leta bom domačim fantam učenika v hišo vzel, in tudi ti boš smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko Janez per tih besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit, in se mu zahvalit. Od zdaj¹ je bil Janez zmeram vesel in dobre volje. Precej pervo nedeljo je v šolo šel, in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil in slišal. Učenik ga je kmalo spoznal, in ga zato večkrat očitno hvalil, in ga drugim za izgled

ker se je k vsakimu delu znal perpraviti, in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, vender tega ni imel, kar je nar bolj želel, zato je bil zmeram tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljih in praznikih v kakim samotnim kraji zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili, fant joka po domu, dolg čas mu je. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: Janezik! ti je še zdaj dolg čas, se ti toži po domu, ali kaj ti je, ker si zmirej žalosten? Fant odgovori: Nič mi ne manka, dobro mi je, le tega nimam kar nar bolj želim, pa ne upam se vas prositi. Le povej, če se more ti bom storil, zato ko rad bogaš. Janez odgovori ponižno: V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil, premalo znam, pa še to bom pozabil. Gospodar mu prijazno reče: Fantič! prav všeč mi je to, ne bodi žalosten zavoljo tega, če boš zmeram tako rad ubogal, kakor do zdej, tudi v šolo boš hodil. Vsak dan vender te ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljih in praznikih pojdeš vselej v nedelsko šolo. Če boš priden, čez pol leta bom domačim fantam učenika v hišo vzel, in tudi ti boš smel včasi zraven poslušati, kar se bodo učili. Kdo bi bil bolj vesel ko Janez per tih besedah. Vesel skoči gospodarju roko kušnit, in se mu zahvalit. Od zdej¹ je bil Janez zmeram vesel in dobre volje. Precej pervo nedeljo je v šolo šel, in zvesto pazil na vse kar je v šoli vidil in slišal. Učenik ga je kmalo spoznal, in ga zato večkrat očitno hvalil, in ga drugim za izgled

dal. Med vsimi drugimi rečmi, ki se jih je Janezik v šoli učil, so mu bile nar bolj všeč rajtenge. Grozno ga je veselilo, kader v šoli drugi fantje niso mogli narediti rajtengo, on pa jo je urno storil, če je bila še tako težka. Tudi je Janez svojimu gospodarju vse rajtenge narejal, kader je moko ali druge reči kupval. Kader je čas imel Janezik, ni drugih norčij vganjal, kakor njegovi tovarši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobriga bral, zato ga je tudi gospodar rad imel, ker je vidil, kako zvest in priden fant je, in pa vedno doma. Nar veči dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal, de se je obvarval pred zapeljivostjo hudobnih tovaršev. Marsikterimu tovaršu, ki ga je kam vabil je odgovoril: Ne grem, sim obljubil mater ubogati, ker so mi večkrat prepovedvali v tovaršije hoditi, in so mi djali: Fant! obderži v glavi te besede¹: „Po hudobni tovaršii glava boli.“ Eno nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji veliko gostarijo, zato ko so pekovskiga fanta, kteri se je zučil, bil je Janezov tovarš, v pekovsko bratovšino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil, vzel bukvice, šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo, se vsede ne deleč od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam per sebi: Toliko vode, kar oči peljajo druziga ni ko voda, kaj je neki un stran vode, ali so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljuje² in bož-

dal. Med vsimi drugimi rečmi, ki se jih je Janezik v šoli učil, so mu bile nar bolj všeč rajtenge. Grozno ga je veselilo, kader v šoli drugi fantje niso mogli narediti rajtengo, on pa jo je urno storil, če je bila še tako težka. Tudi je Janez svojimu gospodarju vse rajtenge narejal, kader je moko ali druge reči kupval. Kader je čas imel Janezik, ni drugih norčij vganjal, kakor njegovi tovarši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobriga bral, zato ga je tudi gospodar rad imel, ker je vidil, kako zvest in priden fant je, in pa vedno doma. Nar veči dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma deržal, de se je obvarval pred zapeljivostjo hudobnih tovaršev. Marsikterimu tovaršu, ki ga je kam vabil je odgovoril: Ne grem, sim obljubil mater ubogati, ker so mi večkrat prepovedvali v tovaršije hoditi, in so mi djali: Fant! obderži v glavi te besete¹: „Po hudobni tovaršii glava boli.“ Eno nedeljo so imeli per Janezovim gospodarji veliko gostarijo, zato ko so pekovskiga fanta, kteri se je zučil, bil je Janezov tovarš, v pekovsko bratovšino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje bili celi popoldan. Janez pa se je skrivej ukradil, vzel bukvice, šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo, se vsede ne deleč od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam per sebi: Toliko vode, kar oči peljajo druziga ni ko voda, kaj je neki un stran vode, ali so tudi tam ljudje kali? Ko Janez tako morje premišljujo² in bož-

jo previdnost hvali pod drevesam, perteče kodrast pes tudi pod drevo v senco, in se zraven Janeza vleže. Janez zagleda, de je pes nekaj rudečiga v gobcu pernesel; Janez psa hitro spodi, in koder pusti, kar je pernesel. Bila je lepa štirvoglata mošnica iz žlahtniga rudečiga usnja, kakoršne le gospodje per sebi nositi navado imajo, de pisma ali kake druge tanke reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi ko najde noter dvanajst bankovcov po tavžent goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev, in še več drugih pisem, kterih ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat perstan, kamenci so se leskatali, de ga bleše. Janez Svetin vse to pregleduje in misli. O revež, kdor koli si to zgubil, želim pred ko je mogoče najti tistiga, kteri je zgubil, de mu nazaj dam. Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ktera mu je rekla na tihama¹: „Spravi in tiho bodi, sej te nihče ne vidi, dnarjev imaš zdaj zadosti, dokler boš živ, zvediti pa se ne more, ker živ človek zato nič ne ve.“ Na to Janez proti nebesam pogeda², hitro se na Boga spomni, in sam sebi odgovori: Res de me nihče ne vidi, pa Bog me vidi, pred Bogam ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel z mirno vestjo vživati. Ne, ne, ne obderžim ne krajcerja. Ne bom nikdar materniga nauka pozabil³, kar so mi večkrat rekli: „Fant! kader kaj najdeš, ne misli de je tvoje, daj nazaj, zvedi čigavo je, daj oznaniti, gospodar se bo kmalo dobil, tako

jo previdnost hvali pod drevesam, perteče kodrast pes tudi pod drevo v senco, in se zraven Janeza vleže. Janez zagleda, de je pes nekaj rudečiga v gobcu pernesel; Janez psa hitro spodi, in koder pusti, kar je pernesel. Bila je lepa štirvoglata mošnica iz žlahtniga rudečiga usnja, kakoršne le gospodje per sebi nositi navado imajo, de pisma ali kake druge tanke reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi ko najde noter dvanajst bankovcov po tavžent goldinarjev, šest po pet sto goldinarjev, in še več drugih pisem, kterih ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat perstan, kamenci so se leskatali, de ga bleše. Janez Svetin vse to pregleduje in misli. O revež, kdor koli si to zgubil, želim pred ko je mogoče najti tistiga, kteri je zgubil, de mu nazaj dam. Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ktera mu je rekla na tihame¹: „Spravi in tiho bodi, sej te nihče ne vidi, dnarjev imaš zdaj zadosti, dokler boš živ, zvediti pa se ne more, ker živ človek zato nič ne ve.“ Na to Janez proti nebesam pogleda², hitro se na Boga spomni, in sam sebi odgovori: Res de me nihče ne vidi, pa Bog me vidi, pred Bogam ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga zamogel z mirno vestjo vživati. Ne, ne, ne obderžim ne krajcerja. Ne bom nikdar materniga nauka pazabil³, kar so mi večkrat rekli: „Fant! kader kaj najdeš, ne misli de je tvoje, daj nazaj, zvedi čigavo je, daj oznaniti, gospodar se bo kmalo dobil, tako

boš pred Bogam in pred ljudmi pošten ostal.“ Janez je tako hitro skušnjave premagal, materni nauk mu je bil dober perpomočik. V aršet spravi lepo mošnico in gre počasi domu z resničnimi željami najdeno nazaj dati. Vesel gre Janez Svetin proti domu ob morji, ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekiga gospoda lepo oblečeniga, kteri je ob morji gori in doli hodil, zdaj naprej zdaj nazaj ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled, ves je bil v žalosti vtopljen, de je bil merliču podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora grozno nekaj skerbeti, ki je tako zlo žalosten. Le stopi k njemu in mu reče prijazno: Gospod, ne zamerite, de vas vprašam: Kaj hudiga se vam je zgodilo, ker ste tako žalostni? Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskiga fanta še pogledal ne bil, in mu odgovora ne dal. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetniga in visociga človeka ponižniga stori; torej gospod globoko zdihne in reče: Oh kaj me vprašaš, ker mi pomagati ne moreš. Janez naravnost odgovori, kakor pred nedolžen in nepokažen mladenč: Gospod! če vam jest ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga. Te besede nedolžniga mladenča so žalostnimu gospodu do serca šle, in ga nekoliko zbrihtale v Boga zaupati. Pred je bil gospod le v posvetne skerbi, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil. Na to pravi gospod, prav govoriš. Res je, de mi Bog lahko pomaga, tode prevelika je

moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec je mojiga življenja,¹ meni ni več živeti. Janez Svetin serčno stopi k žalostnimu gospodu in reče: Gospod! lepo vas prosim ne storite tega. Če ste nesrečen na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo² pogrezniti. Kaj ne veste, de ta greh vam ne bo ne na tem ne na unim svetu odpušen; zakaj hočete upanje na božjo milost zgubiti in scagati. Ne veste, de po hudim vremenu spet lepo sonce sija. Če se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, de nas z njimi opominja na njega ne pozabiti. Le terdno v Boga zaupajte in on dobrotlivi oče vam bo vse to v vašo srečo obernil. Per tih besedah je gospod ostermel in fanta debelo gleda, čez nekaj časa reče: Fant! dans si ti moj angelc varh. Tvoje besede so me potroštale. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale, in z mojo dušo Bog ve kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v serce govoril. Bogal bom perprostiga fanta, ne bom se vtopil, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno je tvoje serce o ljubeznjivi fant, povej mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jest sim bil bogat, per kupčii sim si opomogel. Ravno po kupčiških opravilih sim danes zjutrej šel, in vzel s sabo skorej vse premoženje v rudeči mošnici. Ko pridem do kupčije, o strah! sežem v aržet, ni je bilo ni-

moja nesreča, ne morem je preživeti, ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se vtopil; konec je mojiga življenja;¹ meni ni več živeti. Janez Svetin serčno stopi k žalostnimu gospodu in reče: Gospod! lepo vas prosim ne storite tega. Če ste nesrečen na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečno² pogrezniti. Kaj ne veste, de ta greh vam ne bo ne na tem ne na unim svetu odpušen; zakaj hočete upanje na božjo milost zgubiti in scagati. Ne veste, de po hudim vremenu spet lepo sonce sija. Če se vam zdaj hudo godi vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, de nas z njimi opominja na njega ne pozabiti. Le terdno v Boga zaupajte in on dobrotlivi oče vam bo vse to v vašo srečo obernil. Per tih besedah je gospod ostermel in fanta debelo gleda, čez nekaj časa reče: Fant! dans si ti moj angelc varh. Tvoje besede so me potroštale. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo tergale, in z mojo dušo Bog ve kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v serce govoril. Bogal bom perprostiga fanta, ne bom se vtopil, naj se mi godi kakor hoče. Žlahtno je tvoje serce o ljubeznjivi fant, povej mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jest sim bil bogat, per kupčii sim si opomogel. Ravno po kupčiških opravilih sim danes zjutrej šel, in vzel,³ s sabo skorej vse premoženje v rudeči mošnici. Ko pridem do kupčije, o strah! sežem v aržet, ni je bilo ni-

kjer mošnice, urno se vernem, tečem nazaj iskat, išem in išem pa je ne najdem. Več ko desetkrat sim že dans to pot storil, pa vse zastonj. Janez je zdaj spoznal, de ta je pravi gospodar najdene mošne, vender jo noče pred pokazati, de reče gospodu: Morebiti vam zamorem zvediti tistiga, kdor jo je našel, povejte mi, koliko je bilo noter. Gospod pravi: Bilo je noter 12 bankovcov po 1000 goldinarjev, 6 po 5 sto, druge pisma so bile pa dobivne pisma, ki se po nemško veksel imenujejo, tolike vrednosti, de ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep drag perstan, s takimi žlahtnimi kamenci, de je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel mu rad 1000 goldinarjev dam, če bi pa še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi sam zmislil. Janez, kteri je zdaj za gotovo spoznal, de je to pravi gospodar najdene mošne, spodobno reče: Gospod! ali vam nisim prav pravil, de le v Boga zaupajte in nič žaliga si ne storite? glejte kako kmalo vas Bog potrošta. S temi besedami potegne mošno iz aržeta rekoč: Ali je to tista vaša zgubljena mošna? Gospod jo ugleda in zavpije, moja, moja, in od veselja mu skorej težko pride. Gospod fanta objame, od veselja joka in pravi: Pošteni fant! koliko hočeš de ti dam zdaj, ker si meni toliko dobriga storil, le povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si zbereš. Tavžent goldinarjev sim sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel od nesrečne smerti. Janez na to reče: Veseli me, de sim praviga

gospodarja dobil, in dal premoženje, čigar je, ne vzamem pa nič nič, ko bi me ne vem kako silili. Zdaj se gospod še le prav čudi, de fant nič daru noče, in de se tako terdno brani, zato ga vpraša: Fant povej mi, zakaj vender nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobriga storil? Fant Janez ob kratkim odgovori: Zakaj bom od vas jemal, ker nič zaslužil nisim; de sim vam nazaj dal kar sim našel, to je bila moja dolžnost. Sim vesel, de sim se ptujiga blaga kmalo znebil. Če sim pa s tem kaj vam pomagal, ker sim vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašiga dnarja pa nočem. Hvalite Boga za to srečo ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi nič ni treba, pravi fant nadalej; jesti in piti imam, obleko mi napravijo, per dobrih ljudeh sim, radi me imajo. Gospod ko vidi, de fant nič daru vzeti noče, vzame mošno v roke, jo odpre in pravi: Fant! vsaj to mi povej kako ti je ime in perimk, kaj si in kje si. Fant pravi: Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sim per peku pred rudečim mostam v Terstu. Gospod vse to s plaibesam zapiše, in Janezu en cekin v aržet porine in gre. Janez pa reče: Bog vas obvari.

II. Janez Svetin per velkim tergovcu v Terstu.

Z veselim sercam pride Janez proti večeru domu, in hitro da sohranit zlati cekin svojimu gospodarju. Kje si dobil ta dnar, ga vpraša gospodar? Veš de velja devet goldinarjev? Janez pravi: Nekaj sim našel in nazaj dal gospodu, kteri je zgubil, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisim hotel. Janezovi tovarši pa so ga za norca deržali rekoč: Zakaj nisi več vzel neumnež, kako lahko bi bil ti obogatel! Janez pa druziga ni rekel, kakor to: Nisim zaslužil, pa nisim vzel, kar ne zaslužim pa tudi ne vzamem! če mi je Bog kaj namenil mi bo že dal. Drugo jutro precej pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat. Nimate vi fanta, mu pravijo, kterimu je Janez Svetin ime, radi bi ga vidili in z njim govorili. Mojster pek reče: Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalo pride. Smem vprašati, pravi pek, kaj bi mu radi? gospodov eden odgovori: Fanta vam bomo vzeli. Na to se mojster ustraši in pravi: Za božjo voljo, kaj je naredil, gotovo je cekin ukradel, kteriga je včerej spravit dal; tega bi ne bil nikoli od fanta mislil. Gospodje so se pa posmehvali. Med tem fant pride, ugleda tri gospode, in precej med njimi spozna uniga, kterimu je včerej najdeno blago nazaj dal, in mu reče: Kaj vam nisim vsiga nazaj dal, ki ste za mano prišli? Gospod pravi:

Vse vse, le prišel sim prosit tvojiga gospodarja in tebe, če bi hotel ti z manoj iti in per meni ostati; dobro ti bo svoje žive dni, ker si tako veliko dobroto meni storil. Tisti gospod pa je bil veliki tergovc v Terstu, imenitin gospod, una dva sta bila mestna pisarja, de sta v pričo peka zapisala, de tergovc hoče Svetina fanta preskerbeti do smerti. Torej vpraša gospod: Janez si dovoljin z mano iti in per meni biti; imel boš kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš per barantii. Janez reče: Grem rad, če me gospodar pusti; brez njegoviga dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobriga storil. Pekovski mojster, kterimu je tergovc vse dopovedal, kako lepo se je Janez zaderžal, in ga pred nesrečo obvarval, se oberne v fanta rekoč: Janez! Nerad te pustim od hiše, zato ko si zvest in priden; rad bi te imel; ker pa te ta gospod hočejo, in te do smerti preskerbe, te je sreča došla. Ne bom ti branil, pojdi le pojdi z gospodam, in tudi za naprej² bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo ti bo Bog dal. Grem pravi zdaj Janez, pa prosim samo to, de me v šolo pošiljate, ker imam velike želje, se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden se loči, se mu je tako vžalilo, de je na glas jokal. Lepo se potem zahvali svojimu mojstru³, mu roko kušne in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je per svojim novim gospodarji nar veči veselje imel v tem, de je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil, pa tudi v drugih rečeh

Vse,¹ vse, le prišel sim prosit tvojiga gospodarja in tebe, če bi hotel ti z manoj iti in per meni ostati; dobro ti bo svoje žive dni, ker si tako veliko dobroto meni storil. Tisti gospod pa je bil veliki tergovc v Terstu, imenitin gospod, una dva sta bila mestna pisarja, de sta v pričo peka zapisala, de tergovc hoče Svetina fanta preskerbeti do smerti. Torej vpraša gospod: Janez si dovoljin z mano iti in per meni biti; imel boš kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš per barantii. Janez reče: Grem rad, če me gospodar pusti; brez njegoviga dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobriga storil. Pekovski mojster, kterimu je tergovc vse dopovedal, kako lepo se je Janez zaderžal, in ga pred nesrečo obvarval, se oberne v fanta rekoč: Janez! Nerad te pustim od hiše, zato ko si zvest in priden; rad bi te imel; ker pa te ta gospod hočejo, in te do smerti preskerbe, te je sreča došla. Ne bom ti branil, pojdi le pojdi z gospodam, in tudi zanaprej² bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdej; srečo ti bo Bog dal. Grem pravi zdaj Janez, pa prosim samo to, de me v šolo pošiljate, ker imam velike želje, se kaj več naučiti. Gospod mu vse obljubi; vender preden se loči, se mu je tako vžalilo, de je na glas jokal. Lepo se potem zahvali svojimu mostru³, mu roko kušne in gre. Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je per svojim novim gospodarji nar veči veselje imel v tem, de je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil, pa tudi v drugih rečeh

doma pridno pomagal per prodajanji. Naučil se je francosko, laško, in angleško¹ govoriti in dobro pisati, posebno se je v velikih rajtengah dobro zučil. Vsi so ga radi imeli, zato ker je bil le toliko priden in brihten, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo, ampak ob delavnikih in praznikih je šel v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraji morja se je nar rajši sprehajat² hodil; tudi je šel večkrat pod tisto drevo, kjer je bil mošnico z dnarji našel, ktero mu je pes v gobcu pernesel. Tisto drevo je imenoval drevo sreče, in tisti kraj je imenoval vesel kraj. Iz tistiga veseliga kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč po svetu iti, de bi v daljnih krajih kaj vidil kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de bi za mater zvedil, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mertva, ali kje de je. Zato je premišljeval eniga dne pod drevesam sreče: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve kod se morata klatiti, kdo ve kako se jima godi, o kako bi rad zanje zvedil, de bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastniga premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči želje križem sveta iti, pa se ne upa gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, de ga ne bo pustil. Eniga dne pride v Terst velika velika barka iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi per-

doma pridno pomagal per prodajanji. Naučil se je francosko, laško, in angelško¹ govoriti in dobro pisati, posebno se je v velikih rajtengah dobro zučil. Vsi so ga radi imeli, zato ker je bil le toliko priden in brihten, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo nevarno tovaršijo, ampak ob delavnikih in praznikih je šel v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraji morja se je nar rajši sprehat² hodil; tudi je šel večkrat pod tisto drevo, kjer je bil mošnico z dnarji našel, ktero mu je pes v gobcu pernesel. Tisto drevo je imenoval drevo sreče, in tisti kraj je imenoval vesel kraj. Iz tistiga veseliga kraja je Svetin večkrat preko morja gledal; vnele so se v njem želje deleč deleč po svetu iti, de bi v daljnih krajih kaj vidil kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, de bi za mater zvedil, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mertva, ali kje de je. Zato je premišljeval eniga dne pod drevesam sreče: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve kod se morata klatiti, kdo ve kako se jima godi, o kako bi rad zanje zvedil, de bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastniga premoženja. Vedno so bile v njegovim sercu veči želje križem sveta iti, pa se ne upa gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, de ga ne bo pustil. Eniga dne pride v Terst velika velika barka iz francoske dežele, iz mesta ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi per-

peljal v Terst zavoljo nove kupčije z židanim blagam. Gospodar barke je bil silno bogat tergovc ali kupec iz Tulona, perleten moder mož, zraven pa brumen in pošten. Ta pride po barantii v hišo Svetinoviga gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnala, in se čez več reči pogovorila, reče Francoz¹ Svetinovimu gospodarju: Skusi mi dobiti brihtniga človeka, kteri bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti, zlo ga potrebujem per mojih velikih kupčijah. Imam jih več per hiši, taciga vender nimam, de bi vse te jezike znal govoriti, in pa de bi bil brihten per kupčii. Dobro mu bom plačal,² ne bo se ksal de je k meni prišel, če bo priden. Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi serce, vender se ni upal nič reči. Skorej je že zinil,³ in se ponudil, vender je mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči in sklene skrivej svojiga gospodarja prositi, de naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga že jest taciga človeka, kakoršniga vi želite dobiti, to de jest ga sam potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte ga, ravno ta le je; pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda rekoč: Ali bi pa ti ne hotel iti z manoj čez morje na francosko, ko bi te gospodar pustil in pervolil? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim veseljem bi šel, ker zdavnej že imam grozne želje iti po svetu kaj skusit. Gospodar pa reče Francozu: Vse vam storim, tega fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak on je moj

peljal v Terst zavoljo nove kupčije z židanim blagam. Gospodar barke je bil silno bogat tergovc ali kupec iz Tulona, perleten moder mož, zraven pa brumen in pošten. Ta pride po barantii v hišo Svetinoviga gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnala, in se čez več reči pogovorila, reče francoz¹ Svetinovimu gospodarju: Skusi mi dobiti brihtniga človeka, kteri bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti, zlo ga potrebujem per mojih velikih kupčijah. Imam jih več per hiši, taciga vender nimam, de bi vse te jezike znal govoriti, in pa de bi bil brihten per kupčii. Dobro mu bom plačal ne bo se ksal de je k meni prišel, če bo priden. Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi serce, vender se ni upal nič reči. Skorej je že zinil in se ponudil, vender je mislil: Ne spodobi se ponujati, obmolči in sklene skrivej svojiga gospodarja prositi, de naj ga ponudi. Svetinov gospodar reče Francozu: Imam ga že jest taciga človeka, kakoršniga vi želite dobiti, to de jest ga sam potrebujem, torej ga tudi ne dam; glejte ga, ravno ta le je; pokaže Svetina. Francoz prijazno Svetina pogleda rekoč: Ali bi pa ti ne hotel iti z manoj čez morje na francosko, ko bi te gospodar pustil in pervolil? Svetin hitro odgovori: Rad in z groznim veseljem bi šel, ker zdavnej že imam grozne želje iti po svetu kaj skusit. Gospodar pa reče Francozu: Vse vam storim, tega fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak on je moj

dobrotnik, in vse razloži in pove, kako se je Svetin zaderžal. Francoz, ki je to slišal, še bolj sili in prosi, de naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi ga pustiti po svetu, ker ima le tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ki je videl, de fant zlo želi s francozam iti. Rad grem na francosko, je djal Svetin, de bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu, kteriga poznam, de je pošten mož; per njem ti ne bo nič hudiga. Želil sim, de bi ti zmiram per meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobriga storil, ker pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej, in Bog te ne bo za pustil¹. Ko bi si ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti, le vediti mi daj, kjer koli boš, dal ti bom, kolikor bi potrebval. Ko bi utegnil ob službo priti, in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel, in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote tvoje. Ti si k moji hiši žegen božji prinesel, in mene zbrihtal. Če tudi jest med tem umerjem, bom jerbam naročil za-te² skerbeti, kolikor bi ti potrebval. Poln veselja je zdaj Svetin svojimu gospodarju roko kušnil in pametno rekel: Gospod! zahvalim, de ste mi toliko dobri; ne mene le Boga hvalite. Potem pelje gospodar svojiga ljubiga Svetina k francozu v kamro, in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga in pošteniga služabni-

dobrotnik, in vse razloži in pove, kako se je Svetin zaderžal. Francoz, ki je to slišal, še bolj sili in prosi, de naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi ga pustiti po svetu, ker ima le tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ki je videl, de fant zlo želi s francozam iti. Rad grem na francosko, je djal Svetin, de bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani. Potem reče gospodar Svetinu: Prepustim te temu mojimu prijatlu, kteriga poznam, de je pošten mož; per njem ti ne bo nič hudiga. Želil sim, de bi ti zmiram per meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobriga storil, ker pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdej, in Bog te ne bo zapustil¹. Ko bi si ti utegnilo hudo goditi, ali bi kaj pomanjkanja mogel terpeti, le vediti mi daj, kjer koli boš, dal ti bom, kolikor bi potrebval. Ko bi utegnil ob službo priti, in ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel, in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil dobrote tvoje. Ti si k moji hiši žegen božji prinesel, in mene zbrihtal. Če tudi jest med tem umerjem, bom jerbam naročil zate² skerbeti, kolikor bi ti potrebval. Poln veselja je zdaj Svetin svojimu gospodarju roko kušnil in pametno rekel: Gospod! zahvalim, de ste mi toliko dobri; ne mene le Boga hvalite. Potem pelje gospodar svojiga ljubiga Svetina k francozu v kamro, in mu ga izroči s temi besedami: Tukaj vam izročim in perporočim zvestiga in pošteniga služabni-

ka. Ravnajte lepo z njim; vem de vam bo veselje delal. Svetin se ponižno perklone, in obljubi priden in pokoren biti. Čez osem dni barka odrine, in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro ko ptica na luftu. Svetin žalostno gleda nazaj proti Terstu, in pravi: „Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti te nikoli več ne bom vidil;¹ pa sej je Bog povsod, cela zemlja je božja, on dobrotlivi oče, kteri me je do zdej tako skerbno pred hudim varval, me bo tudi zanaprej ohranil; v njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.“ Med tem so se mu solze uderle, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je tudi njegov oče bil, ker se je mogel od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Terstu pogleda, mu je zginil spred oči, druziga ne vidi okoli in okoli sebe, kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta na Francosko.

ka. Ravnajte lepo z njim; vem de vam bo veselje delal. Svetin se ponižno perklone, in obljubi priden in pokoren biti. Čez osem dni barka odrine, in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morji proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro ko ptica na luftu. Svetin žalostno gleda nazaj proti Terstu, in pravi: „Bog te obvaruj ljuba domača dežela; morebiti te nikoli več ne bom vidil:¹ pa sej je Bog povsod, cela zemlja je božja, on dobrotlivi oče, kteri me je do zdej tako skerbno pred hudim varval, me bo tudi zanaprej ohranil; v njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil.“ Med tem so se mu solze uderle, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je tudi njegov oče bil, ker se je mogel od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih vtopljen je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Terstu pogleda, mu je zginil spred oči, druziga ne vidi okoli in okoli sebe, kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Tersta na Francosko.

III. Janez Svetin na morji.

Celih 19 dni so se vozili po morji, preden na Francosko pridejo, ker jim je veter nagajal.¹

Celih 19 dni so se vozili po morji, preden na Francosko pridejo, ker jim je veter nagajal,¹

Bila je barka eniga dne v nevarnosti vtopiti se. Strašno vreme se je po morji pergnalo, grozen vihar volove žene visoke ko hribje;¹ barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in rotili, ker vihar noče nehati. Takrat še ni bilo velike nevarnosti, kader se je pa barka popolnama po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli, začnejo moliti, in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kteri se je ves tresel, še ni nikoli tako zvesto molil, ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles, — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu iz Tulona, — je rekel Svetinu: Fant! ti si še morebiti nedolžen, vemo, de Bog nedolžne rajši usliši, moli moli, de nas Bog obvarje, če ne, vsiga bo konc. Svetin komej odgovori od strahu ves boječ: Gospod! sej molim celi čas, kar hudo vreme terpi, de bi me le Bog uslišal. Černa noč je pokrila nebo in morje; velika temota je postala. Druziga se ni vidilo ko blisk, kteri je okoli barke strašno švigal, druziga se ni slišalo, kakor grozno bučanje vetrov in treskanje neznano, ktero je na morji še veliko hujši, kakor na suhim. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili, po kotih popadali in se k smerti perpravljajo, djali so, več ni zdaj pomoči, vervi in platna nam je vihar potergal, ne vidimo več kam barka leti, perletela bo na kako skalo, se bo gotovo razbila, in naš konc je blizo. Vsi so zdihvali od perviga do zadnjiga; tudi Svetin se je k smerti že perpravil, in še k materi božji je s po-

Bila je barka eniga dne v nevarnosti vtopiti se. Strašno vreme se je po morji pergnalo, grozen vihar volove žene visoke ko hribje:¹ barka se je gugala ko zibel. Brodniki so kleli in rotili, ker vihar noče nehati. Takrat še ni bilo velike nevarnosti, kader se je pa barka popolnama po strani nagnila, so vsi brodniki obledeli, začnejo moliti, in vse svetnike na pomoč klicati. Vsak je takrat molil, kdor je bil v barki, tudi Svetin, kteri se je ves tresel, še ni nikoli tako zvesto molil, ko takrat. Še njegov gospodar Teodor Eskeles, — tako je bilo ime tistimu velikimu tergovcu iz Tulona, — je rekel Svetinu: Fant! ti si še morebiti nedolžen, vemo, de Bog nedolžne rajši usliši, moli moli, de nas Bog obvarje, če ne, vsiga bo konc. Svetin komej odgovori od strahu ves boječ: Gospod! sej molim celi čas, kar hudo vreme terpi, de bi me le Bog uslišal. Černa noč je pokrila nebo in morje; velika temota je postala. Druziga se ni vidilo ko blisk, kteri je okoli barke strašno švigal, druziga se ni slišalo, kakor grozno bučanje vetrov in treskanje neznano, ktero je na morji še veliko hujši, kakor na suhim. Vsi brodniki so zdaj upanje zgubili, po kotih popadali in se k smerti perpravljajo, djali so, več ni zdaj pomoči, vervi in platna nam je vihar potergal, ne vidimo več kam barka leti, perletela bo na kako skalo, se bo gotovo razbila, in naš konc je blizo. Vsi so zdihvali od perviga do zadnjiga; tudi Svetin se je k smerti že perpravil, in še k materi božji je s po-

sebnim zaupanjem zdihoval, in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, in vihar je začel pojemati, megle so se jele razpotegvati, spet se je razjasnilo, in barka se je spet sama poravnala, morje je pokojno perhajalo. To so brodniki kmalo čutili, upanje se je v njih sercah obudilo, spravijo se na noge, in potegnejo hitro za vervi, kar jih ni bilo poterganih. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnama tiho, brez vse nesreče je minilo hudo vreme, razen težkih reči, kar so jih po gospodarjevim povelji¹ v vodo pometali. Nikoli še ni Svetin vidil, veliko manj pa še skusil takiga straha, nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni vidil ne občutil tolikiga veselja, kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vervi in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup vse brodnike, in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo poklekniti, sam tudi poklekne in očitno zahvalijo Boga, de jih je obvarval v taki nevarnosti in jih per življenji ohranil. V tisti smertni nevarnosti na morji je Svetin terdno obljubo storil, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti, ampak vselej zvesto in pošteno ravnati, naj se mu godi kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi čas svojiga življenja.

sebnim zaupanjem zdihoval, in za pomoč prosil. Ravno o polnoči je bilo, in vihar je začel pojemati, megle so se jele razpotegvati, spet se je razjasnilo, in barka se je spet sama poravnala, morje je pokojno perhajalo. To so brodniki kmalo čutili, upanje se je v njih sercah obudilo, spravijo se na noge, in potegnejo hitro za vervi, kar jih ni bilo poterganih. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnama tiho, brez vse nesreče je minilo hudo vreme, razen težkih reči, kar so jih po gospodarjevim govelji¹ v vodo pometali. Nikoli še ni Svetin vidil, veliko manj pa še skusil takiga straha, nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni vidil ne občutil tolikiga veselja, kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vervi in nove rjuhe nategniti, potem pokliče vkup vse brodnike, in druge kar jih je bilo v barki, vsi morajo poklekniti, sam tudi poklekne in očitno zahvalijo Boga, de jih je obvarval v taki nevarnosti in jih per življenji ohranil. V tisti smertni nevarnosti na morji je Svetin terdno obljubo storil, nikoli v nobeno krivico ne pervoliti, ampak vselej zvesto in pošteno ravnati, naj se mu godi kakor hoče. To obljubo je tudi deržal celi čas svojiga življenja.

IV. Janez Svetin v mestu Tulonu na Francoskim.

Dvajseti dan po nevarni vožnji po morji pride barka k kraju; bil je ravno tudi dvajseti dan mesca kimovca, to je tisti dan pred s. Matevžem. Svetin zdaj pervič ugleda francosko deželo, iz barke je pregledal celo lepo veliko francosko mesto Tulon, kamor iti je njegov namen. Ko Svetin iz barke pride in stopi na suho zemljo, se precej zjoka, ker so mu oče na misel prišli; rekel je sam per sebi: Lej tukej je zemlja, v kteri kosti mojiga očeta počivajo, ali pa če so še živi, Bog zna v kterim kotu tiče, in kako se jim godi. Svetin se hitro zbrihta, obriše solze in gre vesel v hišo s svojim gospodarjem. Ko pred perljuden fant je z vsakim prijazno govoril, in se kmalo, kar jih je per hiši bilo, sprijaznil. Kader ga je gospodar peljal svoji stari gospej pokazat, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko kušnil rekoč: Gospa! prosim vas imejte poterpljenje z mano, dokler vsih hišnih navad ne zvem. Rad bom storil vse, kar mi boste ukazali, samo de vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči, in nikoli ne mislim vas radovoljno žaliti. Gospa je bila prav zadovoljna imeti tako perljudniga in pohlevniga služabnika. Torej mu reče: Lepo se vedi, zvest bodi in priden per vsih opravilih, tudi jest ti bom dobra, bom ti kakor mati. Na to se zahvali Svetin, in gre prosit gospodarja mu dati opravila, kterih se hoče vaditi.

Ker je Teodor veliki tergovc bil v Tulonu, kteri je deleč in deleč v velikih kupčijah zapleten bil, ni hotel Svetina precej v štacuno djati, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene, de ga skusi, koliko je Svetin učen v kupčijških¹ rajtengah. Pa kmalo je Teodor vidil, de je mladi Svetin v rajtengah tako prebrisan, de nobeden njegovih služabnikov, kterih je še sedem imel, ne tako: Nar težji in nar hujši rajtengo, nad ktero si je vsakteri po 3 po 4 ure glavo belil, preden jo je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil ko bi mignil z lohkobo brez veliciga truda. Perletni tergovc Teodor, kteri si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami veliko glave beliti, je kmalo vidil, kako potreben mu je Svetin zavoljo² tolike umnosti v rajtengah. Kmalo ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kader je bilo treba kako težko rajtengo narediti, ali kako drugo popraviti, le Svetin je bil poklican, kteri je z veseljem in hitro nar bolj smotene in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil in razjasnil, kar mu je veliko veselje in njegovimu gospodarju Teodoru še veči veselje bilo. Tako vselej prav pride človeku, kar se v mladosti s pridam nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene kupčije grozno rad imel Svetina, vender skušen mož je že večkrat se nad kakim mladenčem golfal, torej mu ni veliko zaupal. Rekel je: Svetin je brihten fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisim prepričan. Če bo

Ker je Teodor veliki tergovc bil v Tulonu, kteri je deleč in deleč v velikih kupčijah zapleten bil, ni hotel Svetina precej v štacuno djati, ampak v svojo pisarnico ali kanclijo ga dene, de ga skusi, koliko je Svetin učen v hupčijških¹ rajtengah. Pa kmalo je Teodor vidil, de je mladi Svetin v rajtengah tako prebrisan, de nobeden njegovih služabnikov, kterih je še sedem imel, ne tako: Nar težji in nar hujši rajtengo, nad ktero si je vsakteri po 3 po 4 ure glavo belil, preden jo je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil ko bi mignil z lohkobo brez veliciga truda. Perletni tergovc Teodor, kteri si že zavoljo starosti ni mogel z rajtengami veliko glave beliti, je kmalo vidil, kako potreben mu je Svetin zavolje² tolike umnosti v rajtengah. Kmalo ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kader je bilo treba kako težko rajtengo narediti, ali kako drugo popraviti, le Svetin je bil poklican, kteri je z veseljem in hitro nar bolj smotene in zahomotane kupčije in rajtenge v red spravil in razjasnil, kar mu je veliko veselje in njegovimu gospodarju Teodoru še veči veselje bilo. Tako vselej prav pride človeku, kar se v mladosti s pridam nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je zavoljo svoje neizmerjene kupčije grozno rad imel Svetina, vender skušen mož je že večkrat se nad kakim mladenčem golfal, torej mu ni veliko zaupal. Rekel je: Svetin je brihten fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisim prepričan. Če bo

on tudi tako zvest, kakor je brihten in priden, ni ga meni treba boljšiga služabnika iskati. V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvergel mu je dnarje, tudi druge drage reči; pa Svetin nikdar nar manjši stvarice ni premaknil, če je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej, de naj si perzadeva Svetina svojiga tovarša v krivico zapeljati. Tovarš skusi, Svetina nagovarja, de naj deli z njim dnarje, za ktere je svojiga gospodarja ogoljfal. Svetin pa, ko ni vedel, de je to nalaš le k videzu, prosi tovarša rekoč: Ljubi moj tovarš! se ne bojiš Boga? zakaj si gospodarju krivico storil? Ne veš de golufi, tatje, krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati. Ni zadosti, de si hudoben sam, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, jest bom povedal, in vem, de per ti priči pojdeš od hiše. Tovarš mu reče: Neumen si, zakaj se braniš dnarjev, tudi drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj boš na vsako reč porajtal? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel. Svetin pravi: Ljubi moj tovarš! če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo ne na tem ne na unim svetu. Če tudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogam skriti? Glej kako pošteni delajo in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj. Veš,¹ de krivičen krajcer deset pravičnih uje! Ker pa tovarš ne neha Svetina motiti in ga k kri-

on tudi tako zvest, kakor je brihten in priden, ni ga meni treba boljšiga služabnika iskati. V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvergel mu je dnarje, tudi druge drage reči; pa Svetin nikdar nar manjši stvarice ni premaknil, če je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem naroči enimu svojih služabnikov skrivej, de naj si perzadeva Svetina svojiga tovarša v krivico zapeljati. Tovarš skusi, Svetina nagovarja, de naj deli z njim dnarje, za ktere je svojiga gospodarja ogoljfal. Svetin pa, ko ni vedel, de je to nalaš le k videzu, prosi tovarša rekoč: Ljubi moj tovarš! se ne bojiš Boga? zakaj si gospodarju krivico storil? Ne veš de golufi, tatje, krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati. Ni zadosti, de si hudoben sam, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, jest bom povedal, in vem, de per ti priči pojdeš od hiše. Tovarš mu reče: Neumen si, zakaj se braniš dnarjev, tudi drugi tako delajo, ne bo se zvedilo, kaj boš na vsako reč porajtal? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel. Svetin pravi: Ljubi moj tovarš! če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš deleč prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo ne na tem ne na unim svetu. Če tudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogam skriti? Glej kako pošteni delajo in pravični, hudobnih krivičnih ne posnemaj. Veš de krivičen krajcer deset pravičnih uje! Ker pa tovarš ne neha Svetina motiti in ga k kri-

vicam zapeljevati, gre Svetin eniga dne k gospodarju sam in mu reče: Gospod ne zamerite! Nekaj bi vam rad povedal od vašiga služabnika, eniga mojih tovaršev, samo prosim, ne štrafujte ga zavoljo tega, ampak posvarite ga, de se poboljša, in se ne navadi hudobije. Krivico vam dela, in mene tudi vam krivico delati zapeljuje. Gospodar mu reče prijazno: Prav je ljubi moj Svetin, de si mi povedal, ne skerbi, bom naredil, de te več ne bo motil. Od tistiga časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikterimu drugimu Svetinovimu tovaršu. Eniga dne sedi Svetin v pisarnici sam ves zamišljen v rajtenge, ktere mu je gospodar Teodor rekel zdelati, kader je iz doma šel v bližno mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik imeniten, k videzu žlahten lepo oblečen gospod, in vpraša: Si le ti Svetin Teodorov služabnik, kteri je tako umetaln, posebno v rajtengah? Svetin odgovori pohlevno: Sim ja, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi, vas ne poznam, vas nisim še nikoli vidil. Ptuji gospod na to druziga ne reče kakor te besede: Se bova že v kratkim vidila, in vzame iz aržeta mošnico, in jo Svetinu verže. Na, pravi, to je tvoje in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodam, de bi mu mošno nazaj dal, ker je rekel: To ni moje, in kar mojiga ni, nočem; vender gospoda že nikjer ni bilo. Svetin vzame mošno v roke, jo odpre in najde noter za tri sto frankov vrednosti. Misli, in misli, kaj mu je

storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, kteriga ne pozna. Ko gospodar Teodor domu pride,¹ je bila Svetinova perva skerb, de je tisto mošno vzel in mu jo nese rekoč: Lejte to mošnico mi je neznan gospod pernesel, tri sto frankov je v nji, nič ne vem zakaj mi je to dal, prosim vas spravite te dnarje, zakaj jest jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje, in jih imej, tvoji so, se bo že zvedilo, od kod in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem ga Teodor pošlje v bližno mesto² rajtenge na čisto zdelat s kupcam, s kterim je Teodor malo pred kupčijo storil. Svetin pride v tisto mesto, gre v hišo barantavca, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit, kar ugleda tistiga gospoda, kteri mu je mošno dnarjev posilil, in to je bil sam tiste tergovc, s kterim je Teodor kupčijo storil, zato mu hitro reče: Lej Svetin! sej sim ti rekel, de se bova v kratkim vidila. Vedil sim, de te bo gospodar poslal z mano rajtingo storit. Ljubi moj Svetin! nikar me ne stori nesrečniga. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge vkup;³ pa če pojde vse na tanko, vse po pravici, vem de bom ob vse prišel, tvoj gospodar me bo na beraško palico spravil, jest in cela moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično rajtengo storiš. Lej tvoj gospodar je bogat, sej ima de sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer; jest pa imam veliko otrok, opomogel sim si nekaj, ker sim per rajtengah

storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, kteriga ne pozna. Ko gospodar Teodor domu pride je bila Svetinova perva skerb, de je tisto mošno vzel in mu jo nese rekoč: Lejte to mošnico mi je neznan gospod pernesel, tri sto frankov je v nji, nič ne vem zakaj mi je to dal, prosim vas spravite te dnarje, zakaj jest jih nočem in ne morem imeti. Teodor mu reče: Na moje besede spravi dnarje, in jih imej, tvoji so, se bo že zvedilo, od kod in zakaj so tebi v roke prišli. Svetin uboga. Kmalo potem ga Teodor pošlje v bližno mesio² rajtenge na čisto zdelat s kupcam, s kterim je Teodor malo pred kupčijo storil. Svetin pride v tisto mesto, gre v hišo barantavca, kamor ga je gospodar poslal rajtenge izčistit, kar ugleda tistiga gospoda, kteri mu je mošno dnarjev posilil, in to je bil sam tiste tergovc, s kterim je Teodor kupčijo storil, zato mu hitro reče: Lej Svetin! sej sim ti rekel, de se bova v kratkim vidila. Vedil sim, de te bo gospodar poslal z mano rajtingo storit. Ljubi moj Svetin! nikar me ne stori nesrečniga. S tvojim gospodarjem imava že velike rajtenge vkup,³ pa če pojde vse na tanko, vse po pravici, vem de bom ob vse prišel, tvoj gospodar me bo na beraško palico spravil, jest in cela moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično rajtengo storiš. Lej tvoj gospodar je bogat, sej ima de sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer; jest pa imam veliko otrok, opomogel sim si nekaj, ker sim per rajtengah

tvojiga gospodarja zlo všipnil, vender vselej tako de ni čutel. Če zdaj čisto rajtengo in pravično storimo naše barantije, moram biti sirota. Svetin zdaj ne ve, kam se oberniti, kaj začeti in reče: Gospod! po krivici ne smem delati, spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim. S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelja domu, brez de bi bil rajtengo le perčel. Ko Svetin domu pride, ga že gospodar na dvoriši čaka in ga hitro vpraša: Kako je to, de si tako hitro prišel, tako kmalo opravil, ker sim menil, de boš nar manj 3 ali 4 dni opraviti imel. Svetin reče: Gospod! zakaj sim tako kmalo nazaj prišel, vam ne povem drugači kakor skrivej, de nobeden človek ne bo slišal. Teodor pelje zdej Svetina v svojo pisarnico in mu pravi, zdaj govori. Svetin reče: Rad sim per vas, zato ko vidim, de ste mi dobri, vender grem rajši od hiše dans, kakor de bi s tem tergovcam rajtengo delal, kamor ste me dans poslali, on je tisti, ki mi je mošno dnarjev posilil, de bi zdaj krivično rajtengo delal; tega me Bog varuj. Teodor mu reče: Zvesti pridni služabnik moj, zdej spoznam, de si zvest, pojdi nazaj, stori rajtengo s unim tergovcam na čisto, zavoljo tega ne bo nesrečen, če bi bil tudi kaj dolžan vse mu bom odpustil. Svetin uboga, ker ne ve, de vse to je bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila. Od zdaj zanaprej je Teodor vse le Svetinu zaupal, in ga za perviga ali velkiga služabnika storil. Kar je bilo težkih in nevarnih oprav-

kov, je le Svetinu izročil, ker je vedil, de mu bo zvesto opravil. To de Svetin ni bil samo zvest in priden v službi, de ga je gospodar rad imel, ampak celo njegovo zaderžanje je bilo tako, de so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ko je bil per gospodarji v časti, ni se nikoli čez druge povikševal, ampak z vsimi je bil prijazen in pohleven, proti svojimu gospodarju pa tudi ponižen in vselej bogliv. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko pred, zahajati k norčijam ali igram v tovaršije, ampak vsako nedeljo in vsak praznik je šel v cerkev k božji službi dopoldne in popoldne, potem pa je vedno doma bil in zvesto svete in druge dobre bukve bral. Na francoskim so imeli navado in je še zdaj, de imajo o praznikih očitne igre, keglanje, jezdarenje, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovarši Svetina velikokrat vabili in ga perganjali, ker so mu rekli: Celi teden si s hudimi rajtengami glavo beliš in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo se malo razjasnit in razveselit. Svetin vender nikoli ni hotel iti, ampak rekel jim je: Mi ni potreba, razveselim se nar bolj, kader sam doma ostanem, in kaj pridniga berem, tudi me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši. To je bilo pa zlo všeč gospodarju, starimu Teodoru in njegovi gospej Heleni in njuni hčeri Kristini, ktero samo sta imela, ker vsi trije so bili brumni in bogaboječi kristjani. Celih osem let je bil

Svetin per tem gospodarji, in vse je šlo še bolj po sreči kakor pred, kakor de bi bil on žegen božji h hiši pernesel. Vsi, kolikor jih je bilo per hiši, so Svetina čislali in obrajtali, tudi sosedje in vsi, kteri so ga poznali, so veselje nad njim imeli; tako se je znal v vsih okolišinah lepo vesti. Na tem svetu vender res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kteri se je srečniga mislil, se je kmalo zredila skrivej strašna kača, ktera mu je vso srečo zlo ogrenila, in mu veliko žaliga napravila, in to je bila nevošljivost eniga njegovih tovaršev, kterimu je bilo ime Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, francoski rojak, zali mladenč, per nar lepših letih, je bil že od mladosti per hiši, in tudi na tanko zvest svojimu gospodarju, zato ga je bil Teodor ravno pred dvema letama za svojiga namestnika postavil, in namenil ga za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati, in mu vse premoženje izročiti, posebno, ker je vedil, de se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik vidil, kako je Svetin od vsih obrajtan, videl je, de ga gospod in gospa in tudi gospodična Kristina radi imajo. To mu je bilo meč v serce, nevošljiv je bil, torej je Svetina ravno tako gerdo gledal, kakor Kain svojiga brata Abelna. V sercu ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode vtopil, ko bi bilo mogoče, vender se mu je k videzu po hinavsko prijazniga kazal, skrivej pa vedno iskal ga z lepo od hiše spraviti, tode ni bilo mogoče. Ko je pa Teodor Svetina za

velikiga¹ služabnika storil, se je Ludviku nevošljivost še bolj vnela in jeza mu je iz serca kupela. Očitno ga je od zdaj sovražil, vedno mu zabavljal, in ga per gospodu černil, de bi ga bil preč spravil. Mislil je, če Svetin per hiši ostane, me zna ob vso srečo perpraviti, še gospodično² Kristino mi zna zmotiti, de me ne bo hotla vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, kteriga z ženitvijo dobiti upam. Pazim pa že tudi nekaj časa, de je Kristini ta ptujc všeč. Večkrat si je perzadeval Ludvik per gospodarji Svetina v zamero perpraviti, in je rekel: Gospod, ne vervajte toliko, ne zaupajte vse temu pertepencu, to je hudoben človek; ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc je, de vas s tem slepi, v veliko škodo vas sna perpraviti, če ga od hiše ne denete. Gospodar Teodor³ pa, star skušen mož, je kmalo vidil, de mora tukaj nevošljivost vmes biti, mu prijazno reče: Ljubi moj Ludvik! od mladosti si per meni, veš de te rad imam in ti vse zaupam, zato sim ti namenil hčer v zakon dati, vender to le takrat, če bo sama radovoljno pervolila, de te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš de jo ljubim, torej sim ji na zberanje dal moža vzeti kakoršniga hoče. Nikoli ji ne bom nobeniga silil, in ne branil, brihtna in podučena je zadosti, de bo vedla prav zbrati. Če nar večiga berača ali sromaka vzame za moža, sim dovoljin, sej bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil⁴, de bota ona in njeni mož lahko žive-

velkiga¹ služabnika storil, se je Ludviku nevošljivost še bolj vnela in jeza mu je iz serca kupela. Očitno ga je od zdaj sovražil, vedno mu zabavljal, in ga per gospodu černil, de bi ga bil preč spravil. Mislil je, če Svetin per hiši ostane, me zna ob vso srečo perpraviti, še pospodično² Kristino mi zna zmotiti, de me ne bo hotla vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, kteriga z ženitvijo dobiti upam. Pazim pa že tudi nekaj časa, de je Kristini ta ptujc všeč. Večkrat si je perzadeval Ludvik per gospodarji Svetina v zamero perpraviti, in je rekel: Gospod, ne vervajte toliko, ne zaupajte vse temu pertepencu, to je hudoben človek; ni tako ponižen kakor se kaže, le hinavc je, de vas s tem slepi, v veliko škodo vas sna perpraviti, če ga od hiše ne denete. Gospodar Teoder³ pa, star skušen mož, je kmalo vidil, de mora tukaj nevošljivost vmes biti, mu prijazno reče: Ljubi moj Ludvik! od mladosti si per meni, veš de te rad imam in ti vse zaupam, zato sim ti namenil hčer v zakon dati, vender to le takrat, če bo sama radovoljno pervolila, de te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš de jo ljubim, torej sim ji na zberanje dal moža vzeti kakoršniga hoče. Nikoli ji ne bom nobeniga silil, in ne branil, brihtna in podučena je zadosti, de bo vedla prav zbrati. Če nar večiga berača ali sromaka vzame za moža, sim dovoljin, sej bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že azpustil⁴, de bota ona in njeni mož lahko žive-

la, naj vzame tega ko hoče. Glej Ludvik! če bi se permerilo, de bi te moja hči Kristina v zakon vzeti ne hotla, je ne bom nič silil, če ravno sim ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet njim zamorejo dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskerbljen, jest bom s svojim premoženjem že tako obernil, de bo za te prav, nikoli ne boš pomanjkanja terpel. Svetina pa ravno tako ne morem od hiše djati, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng tako zlo potreben, pazil bom nanj, če kaj napačniga nad njim znajdem, ga bom precej od hiše spravil in spodil, do zdaj pa v nar manjši reči ne spoznam, de bi bil kaj nerodniga ali krivičniga storil. Ludvik! Ludvik!¹ jest sim ti oče, sim ti prijatel in dobrotnik kakor veš, naravnost ti povem zato ker ti dobro hočem, ne daj nevošljivosti prostora v svojim sercu, to je kača, ktera te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevošljiv. Kdor svojimu bližnimu sreče ne pervoši, ni vreden, de bi srečen bil. Zakaj si v sercu hudoben, ker sim jest Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten! Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, to de do serca niso mogle; zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepiga očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino; bal se je, de bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je perzadeval² Svetina od hiše

la, naj vzame tega ko hoče. Glej Ludvik! če bi se permerilo, de bi te moja hči Kristina v zakon vzeti ne hotla, je ne bom nič silil, če ravno sim ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet njim zamorejo dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskerbljen, jest bom s svojim premoženjem že tako obernil, de bo za te prav, nikoli ne boš pomanjkanja terpel. Svetina pa ravno tako ne morem od hiše djati, ker mi je kakor veš zavoljo rajteng tako zlo potreben, pazil bom nanj, če kaj napačniga nad njim znajdem, ga bom precej od hiše spravil in spodil, do zdaj pa v nar manjši reči ne spoznam, de bi bil kaj nerodniga ali krivičniga storil. Ludvik! Ludvik jest sim ti oče, sim ti prijatel in dobrotnik kakor veš, naravnost ti povem zato ker ti dobro hočem, ne daj nevošljivosti prostora v svojim sercu, to je kača, ktera te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevošljiv. Kdor svojimu bližnimu sreče ne pervoši, ni vreden, de bi srečen bil. Zakaj si v sercu hudoben, ker sim jest Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten! Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, to de do serca niso mogle; zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo; kar več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepiga očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino; bal se je, de bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prezadeval² Svetina od hiše

spraviti, in ker per gospodarji nič ni opravil, gre eniga dne skrivej sam do gospodinje Helene, in je strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal. Zadnič¹ reče: Gospa! vaša dobra brumna Kristina je v nevarnosti; če v kratkim tega hinavskiga pertepenca od hiše ne spravite, boste vidili, kaj se vam bo zgodilo? Gospa Helena stara brumna žena, ktera je svojo hčer Kristino skerbno in v božjim strahu zredila, in jo pred spačenim svetam varvala, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga dne pokliče k sebi svojiga moža Teodora, in mu reče: Ljubi moj mož! Zlo me dans serce boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans, de se skrivej nerodno vede, čudne besede mi je dans Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli, in vsi ljudje nas obrajtajo, bi pač to bilo meni težko, ko bi ljudje od naše hiše kaj nerodniga govorili; prosim te, de Svetina od hiše spraviš. Ljuba moja žena! Vesel sim, de imaš toliko skerbi za naji hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vender mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga šteti, pred de se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti je lahko, poverniti ga je grozno težko, veš de je dobro ime bolji ko dnar. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal, zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril. Helena pravi: Res je tako, prav imaš, še nocoj se moramo na tihama do do-

spraviti, in ker per gospodarji nič ni opravil, gre eniga dne skrivej sam do gospodinje Helene, in je strašne reči ji napovedal čez Svetina in lagal. Zadnjič¹ reče: Gospa! vaša dobra brumna Kristina je v nevarnosti; če v kratkim tega hinavskiga pertepenca od hiše ne spravite, boste vidili, kaj se vam bo zgodilo? Gospa Helena stara brumna žena, ktera je svojo hčer Kristino skerbno in v božjim strahu zredila, in jo pred spačenim svetam varvala, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistiga dne pokliče k sebi svojiga moža Teodora, in mu reče: Ljubi moj mož! Zlo me dans serce boli zavoljo najine hčeri, zvedila sim dans, de se skrivej nerodno vede, čudne besede mi je dans Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli, in vsi ljudje nas obrajtajo, bi pač to bilo meni težko, ko bi ljudje od naše hiše kaj nerodniga govorili; prosim te, de Svetina od hiše spraviš. Ljuba moja žena! Vesel sim, de imaš toliko skerbi za naji hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vender mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobniga šteti, pred de se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojimu bližnimu odvzeti je lahko, poverniti ga je grozno težko, veš de je dobro ime bolji ko dnar. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal, zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril. Helena pravi: Res je tako, prav imaš, še nocoj se moramo na tihama do do-

96¹

69¹

briga zmeniti. Kristina je bila nar pervo poklicana, ktera je precej pertekla po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospej povedal, nič ni vedila. Vsi trije, oče, mati in hči se zapro v kamerco in stari Teodor vpraša hčer: Kristina! Si še per volji z Ludvikam Bodinam se zaročiti, kakor si pred nekaj časam bila. Moja in tvoje matere starost vidiš de prihaja, čas je prišel, de si zbereš moža, kteri bo po tvoji volji, in gospodarstvo cele hiše mu bom izročil, ti boš gospodinja. Kristina odgovori s ponižnostjo, kakoršno je otrok staršem dolžan, in pravi: Ljubi očka! ljuba moja mamka! Rada sim imela Ludvika, in grozno sim bila vesela, ker ste mi dovolili se z njim zaročiti, kader bom hotla; zdaj pa vam naravnost povem, de ga nočem iz dveh uržahov. Pervič zato, ki ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče, ne bo žegna božjiga. Drugič ga nočem zato, ko ima nevošljivo in grozno sovražno serce. Glejte, kar ste vi Svetina za perviga služabnika naredili, ga ne more viditi; nevošljiv mu je, ker ga vi radi imate. Posebno nekaj časa Svetina grozno sovraži, kar me je vidil z njim se pogovarjati. De pa nisva nič nerodniga ali nespodobniga se pogovarjala, vam znata povedati dva vaša služabnika, ktera sta tudi zraven bila. V skrivnim ali v samotnim kraji pa nisim z njim ne besedice pregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ko rad moli, se lepo zaderži in je ponižen, ter

nima tako sovražniga serca; vender z njim se zaročiti nočem tudi iz dveh uržahov. Pervič zato ne, ker je ptujc. Ko bi Svetin domač rojak bil, bi on zame bil po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinam zato, ker bi Ludvik vedno jezo nanj imel. Torej tih dveh nobeniga nočem; prosim vas, gospodarite še tako dolgo, de najdem človeka, kteri bo meni in vam všeč. Teodor pravi svoji ženi: Ali ti nisim pravil, de mora človek pred se prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina pojdi in pokliči Svetina. Svetin pride hitro, se perklone in pravi: Kaj boste ukazali. Teodor pravi: Svetin! veš de sim ti že veliko dobriga storil, in še ti storiti znam, če boš priden, pa zakaj mojo hčer Kristino motiš in zapeljuješ? Svetin odgovori spodobno: Zahvalim vas zato, kar ste mi dobriga storili, hvaležen vam bom vselej; tega pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo, kako bi se tudi kaj takiga storiti prederznil? Na samim nisim še nikoli nobene besede z gospodično pregovoril, kar sim pa očitno govoril, oni ki so slišali, lahko pričujejo, de ni bilo nič napačniga. Zdaj vidim, de je mogel Ludvik čez-me take reči govoriti, in me vam tožiti, ker me od tistiga časa, kar je gospodična z mano govorila, več kar viditi ne more. De tega razpertja v vaši hiši ne bom jest kriv, de boste v miru živeli, kakor poprej, vas prosim de mi slovo daste, grem si iskat druziga gospodarja; vi boste dobili druziga služabnika. Ludvik me so-

vraži in me iše od hiše spraviti, zato ker se boji, de bi ga ne spodlezel. Nepotreben je ta njegov strah, zato ker ne mislim tukej ostati, ko bi tudi tako priliko imel, šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirjan rad nazaj pride, tako tudi jest. Samo de bi od svojiga očeta kaj zvedel, ker je bil na francosko odpeljan! potem se precej vernem v Ilirijo. Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: Svetin! oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost, ne boš hodil proč, ampak per hiši boš, ker si potreben, tudi Ludvik nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vender sovražiti se ne smeta; jest vaji hočem spet sprijazniti. Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: Ludvik! od mladosti te imam, in per meni boš, dokler bom živ, vender moraš vediti, de sovraštva v moji hiši nikoli ne terpim, spravita in sprijaznita se s Svetinam, glej poznam ga, de ti ne bo nič napotja delal, ker perpravljen je od hiše iti, rajši kakor v sovraštvu živeti; kjer je sovraštvo, tam tudi ni sreče. Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu, in v znamnje prave prijaznosti se kušneta, in po tem gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli, in so v miru naprej živeli. Ludvikovo kušvanje vender je bilo le Judeževo kušvanje; sprijaznil se je s Svetinam le k videzu, v sercu pa je tlelo zmeram skrivno sovraštvo naprej.

V. Janez Svetin v ječi.

Eniga dne se je stari Teodor napravil iti po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in si je perpravil v škatlico 15 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl. 57 kr.; ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu plačati za blago. Zvečer je bilo vse perpravljeno, drugi dan zgodej misli Teodor odriniti, škatlico s cekini v miznico spravi, in gre spat. Drugi dan se napravi, služabnikov nektere še k sebi pokliče, de jim naroči, kako naj ravnajo med tem ko njega ne bo doma, posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji že napreženi so ga čakali pred hišo; ko vse opravi reče: Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem, de plačam blago, kteriga sim že prejel. Pa kako se zavzame, ko miznico odpre; škatlice s cekini ni¹ bilo. Iše in iše, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje de bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Teodor stari se jezi in pravi: že nobeniga ni bilo snoči per meni; preden sim šel spat sim cekine v to miznico djal, in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le ni, v zemljo se niso vderli, kdo jih more imeti. Brez de bi Teodor bil komu kaj rekel, ali koga dolžil, pošlje Ludvika v kasarno, in prosi oficirja, de naj precej pride s šest soldati deželske pravice, kakor so jim Krajnci štrikarji rekli, Francozi pa jim

Eniga dne se je stari Teodor napravil iti po kupčijah v mesto dva dni hoda od Tulona, in si je perpravil v škatlico 15 sto zlatih cekinov, takih ki eden velja 17 fl. 57 kr.; ker ravno toliko je imel nekimu tergovcu plačati za blago. Zvečer je bilo vse perpravljeno, drugi dan zgodej misli Teodor odriniti, škatlico s cekini v miznico spravi, in gre spat. Drugi dan se napravi, služabnikov nektere še k sebi pokliče, de jim naroči, kako naj ravnajo med tem ko njega ne bo doma, posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji že napreženi so ga čakali pred hišo; ko vse opravi reče: Zdaj grem, še škatlico s cekini vzamem, de plačam blago, kteriga sim že prejel. Pa kako se zavzame, ko miznico odpre; škatlice s cekini in¹ bilo. Iše in iše, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje de bi bili cekini, nobeden nič ne ve. Teodor stari se jezi in pravi: že nobeniga ni bilo snoči per meni; preden sim šel spat sim cekine v to miznico djal, in jo zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vender le ni, v zemljo se niso vderli, kdo jih more imeti. Brez de bi Teodor bil komu kaj rekel, ali koga dolžil, pošlje Ludvika v kasarno, in prosi oficirja, de naj precej pride s šest soldati deželske pravice, kakor so jim Krajnci štrikarji rekli, Francozi pa jim

100

pravijo žandarmi. Ko soldatje pridejo, reče Teodor oficirju: Dobro vam bom plačal, skerbite, de se tat najde; nocoj ponoči mi je ukradena škatlica polna cekinov. Oficir ukaže hitro obstopiti hišo, in varvati, de nobeden ne vun ne noter ne pojde, in pravi: zdaj bomo doma nar pervo vse preiskali, če se najdejo, bomo tatu kmalo imeli; če nič ne najdemo, bomo ga sledili drugod, ne bo deleč. Preden začnejo preiskvati, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske in moške, kar jih je imel per hiši, in jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj se, kdor jih je vzel; nič hudiga se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, spoznaj kdor jih ima, dokler ne začnemo¹ iskati. Per kterim jih najdemo, gorje mu bo, sej veste, kako grozne in ojstre so naše postave za tako nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej: Nerad vidim, de bi kdo iz moje hiše mogel očitno štrafan biti, še je čas, vsaciga še posebej poprašam, če ve kaj za cekine. Od perviga do zadnjiga² so odgovorili eden za drugim: Jest sim nedolžen. Zdaj začnejo preiskovati, vsak je mogel svojo skrinjo odpreti, soldatje zvesto išejo. Ko pridejo do Svetinove skrinje, vse oblačila vun zmečejo, kar, glejte na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari in pravi: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest jih nisim vzel. Vsi so se prestrašili, in žalostni postali, ker so Svetina radi imeli in ga za zvestiga šteli. Žandarmi ga precej vklenejo in v ječo peljajo.

pravijo žandarmi. Ko soldatje pridejo, reče Teodor oficirju: Dobro vam bom plačal, skerbite, de se tat najde; nocoj ponoči mi je ukradena škatlica polna cekinov. Oficir ukaže hitro obstopiti hišo, in varvati, de nobeden ne vun ne noter ne pojde, in pravi: zdaj bomo doma nar pervo vse preiskali, če se najdejo, bomo tatu kmalo imeli; če nič ne najdemo, bomo ga sledili drugod, ne bo deleč. Preden začnejo preiskvati, pokliče Teodor vse svoje služabnike ženske in moške, kar jih je imel per hiši, in jim reče: Med vami so ukradeni cekini; vdaj se, kdor jih je vzel; nič hudiga se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, spoznaj kdor jih ima, dokler ne začemo¹ iskati. Per kterim jih najdemo, gorje mu bo, sej veste, kako grozne in ojstre so naše postave za tako nezvestobo. Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče naprej: Nerad vidim, de bi kdo iz moje hiše mogel očitno štrafan biti, še je čas, vsaciga še posebej poprašam, če ve kaj za cekine. Od perviga do zadjiga² so odgovorili eden za drugim: Jest sim nedolžen. Zdaj začnejo preiskovati, vsak je mogel svojo skrinjo odpreti, soldatje zvesto išejo. Ko pridejo do Svetinove skrinje, vse oblačila vun zmečejo, kar, glejte na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup vdari in pravi: Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? jest jih nisim vzel. Vsi so se prestrašili, in žalostni postali, ker so Svetina radi imeli in ga za zvestiga šteli. Žandarmi ga precej vklenejo in v ječo peljajo.

101

Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat so ga ispraševali, in sodniki očitno sklepe deržali, kako ali koliko štrafenge bi mu persodili. Na Francoskim je bila in je še zdaj navada vsaciga hudodelnika očitno soditi, de vsak sme iti poslušat. Per vsakim spraševanji in sklepanji Svetin ni druziga odgovoril, kakor te besede: Gospodje! sodite me, kakor hočete, nedolžin sim, cekine ste res v moji skrinji našli; kako pa so noter prišli, ne morem vediti, zvedilo se bo gotovo, če pred ne na sodni dan; vzel jih nikoli nisim. Sodniki ga pregovarjejo: Naj obstoji, naj spozna, bo štrafenga manjši, veliko hujši bo, če bo zmeram tajil,¹ in se nedolžniga delal. Svetin je na to vselej rekel: „Sodite me, kakor hočete, nedolžin sim. Ojstro je bil Svetin v ječi deržan, pa ni bil tak, kakor drugi jetniki, de bi bil rotil, preklinjal, in hudo pervošil svojim sovražnikam, ampak pridno je molil in vedno zdihoval rekoč: Dobrotljivi Bog! ti vidiš moje serce, samo tebi je znana moja nedolžnost, tvoja volja naj se zgodi nad menoj. Taka serčna molitev in nedolžno serce je Svetina terdniga storilo hudo ječo voljno terpeti, in serčno je svojiga obsojenja perčakval.

Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Velikokrat so ga ispraševali, in sodniki očitno sklepe deržali, kako ali koliko štrafenge bi mu persodili. Na Francoskim je bila in je še zdaj navada vsaciga hudodelnika očitno soditi, de vsak sme iti poslušat. Per vsakim spraševanji in sklepanji Svetin ni druziga odgovoril, kakor te besede: Gospodje! sodite me, kakor hočete, nedolžin sim, cekine ste res v moji skrinji našli; kako pa so noter prišli, ne morem vediti, zvedilo se bo gotovo, če pred ne na sodni dan; vzel jih nikoli nisim. Sodniki ga pregovarjejo: Naj obstoji, naj spozna, bo štrafenga manjši, veliko hujši bo, če bo zmeram tajil:¹ in se nedolžniga delal. Svetin je na to vselej rekel: „Sodite me, kakor hočete, nedolžin sim. Ojstro je bil Svetin v ječi deržan, pa ni bil tak, kakor drugi jetniki, de bi bil rotil, preklinjal, in hudo pervošil svojim sovražnikam, ampak pridno je molil in vedno zdihoval rekoč: Dobrotljivi Bog! ti vidiš moje serce, samo tebi je znana moja nedolžnost, tvoja volja naj se zgodi nad menoj. Taka serčna molitev in nedolžno serce je Svetina terdniga storilo hudo ječo voljno terpeti, in serčno je svojiga obsojenja perčakval.

102

VI. Svetin k smerti obsojen.

V osmim mescu Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici zbrali čeznj¹ sklepat. Sodba je stekla, obsojenje je bilo Svetinu v pričo veliko ljudi brano, med kterimi je tudi Teodorova hči bila. Obsojenje pa je bilo tako: Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen, de mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojimu gospodarju in svojimu dobrotniku, in zavoljo terdovratnosti, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati, mu bo pred desna roka, potem še le glava odsekana. Ko Svetin to obsojenje zasliši, ga je smertna britkost obšla; skorej je omedlel, od strahu, ves prepaden ne ve kam oči oberniti. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga, pred ktero so persegali, kader je bilo persegati treba; v to podobo milo pogleda in v sercu reče: O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko solnce, tebi h časti hočem svojo martro preterpeti. Ti sam veš de sim nedolžen v ti reči, v kteri me sodijo; daj mi gnado, de ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam k tebi priti. Vsi ljudje, kteri so per obsojenji zraven bili, so zdihovali, vsim se je smilil. Žandarmi Svetina peljajo v ječo² nazaj; tri

V osmim mescu Svetinove ječe so se sodniki zadnjikrat zavoljo njega v očitni sodnišnici zbrali čez-nj¹ sklepat. Sodba je stekla, obsojenje je bilo Svetinu v pričo veliko ljudi brano, med kterimi je tudi Teodorova hči bila. Obsojenje pa je bilo tako: Janez Svetin je zavoljo velike tatvine in nezvestobe k smerti obsojen, de mu bo s sekiro glava odsekana. Zavoljo njegove nehvaležnosti pa, ker je tatvino storil svojimu gospodarju in svojimu dobrotniku, in zavoljo terdovratnosti, ker svoje pregrehe noče obstati in spoznati, mu bo pred desna roka, potem še le glava odsekana. Ko Svetin to obsojenje zasliši, ga je smertna britkost obšla; skorej je omedlel, od strahu, ves prepaden ne ve kam oči oberniti. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa na križ perbitiga, pred ktero so persegali, kader je bilo persegati treba; v to podobo milo pogleda in v sercu reče: O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko solnce, tebi h časti hočem svojo martro preterpeti. Ti sam veš de sim nedolžen v ti reči, v kteri me sodijo; daj mi gnado, de ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus! kmalo se troštam k tebi priti. Vsi ljudje, kteri so per obsojenji zraven bili, so zdihovali, vsim se je smilil. Žandarmi Svetina peljajo v ječe² nazaj; tri

103

dni je imel odloga se k smerti perpraviti. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri je po dnevi in po noči per njem bil, ga troštal in ga k smerti perpravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal, in mu prijazno rekel: Ljubi moj Svetin! zdaj vidiš, de umreti moraš, blizo je tvoja zadnja ura, tvojiga življenja ure so izštete, prosim te, stori čisto rajtengo z Bogam, skorej boš stopil pred božjiga sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, ne taji več, de z greham ne pojdeš iz tega sveta, ne bodi terdovraten. Zraven je meni tudi od deželske pravice naročeno, ti povedati, de ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho spoznaš; stori to, de ne boš tolike martre terpel, ker le umorjen boš. Svetin z jasnim obrazam, na kterim se je nedolžnost očitno vidila, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami: Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite, vidim de umreti moram, je že božja volja tako; vem, de sim v svojim življenji večkrat Boga razžalil, vender sim velikih pregreh vselej se skerbno varoval, in zdaj ker sim že blizo smertnih vrat, me nobena reč ne premore greh storiti; bojim se z greham obložen iz tega sveta iti; velik greh bi storil, ko bi jest lagal in rekel, de sim v resnici to pregreho storil, zavoljo ktere sim k smerti obsojen,¹ Že sicer v življenji sim si vselej perzadeval čisto spoved opraviti, zdaj pred smertjo bi jest lagal in nevredno spoved storil? tega me Bog varuj. Čiste so moje roke od krivičniga blaga; če mi

dni je imel odloga se k smerti perpraviti. Dali so mu spovednika brumniga mniha; kteri je po dnevi in po noči per njem bil, ga troštal in ga k smerti perpravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal, in mu prijazno rekel: Ljubi moj Svetin! zdaj vidiš, de umreti moraš, blizo je tvoja zadnja ura, tvojiga življenja ure so izštete, prosim te, stori čisto rajtengo z Bogam, skorej boš stopil pred božjiga sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, ne taji več, de z greham ne pojdeš iz tega sveta, ne bodi terdovraten. Zraven je meni tudi od deželske pravice naročeno, ti povedati, de ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho spoznaš; stori to, de ne boš tolike martre terpel, ker le umorjen boš. Svetin z jasnim obrazam, na kterim se je nedolžnost očitno vidila, odgovori spovedniku s spodobnimi besedami: Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite, vidim de umreti moram, je že božja volja tako; vem, de sim v svojim življenji večkrat Boga razžalil, vender sim velikih pregreh vselej se skerbno varoval, in zdaj ker sim že blizo smertnih vrat, me nobena reč ne premore greh storiti; bojim se z greham obložen iz tega sveta iti; velik greh bi storil, ko bi jest lagal in rekel, de sim v resnici to pregreho storil, zavoljo ktere sim k smerti obsojen.¹ Že sicer v življenji sim si vselej perzadeval,² čisto spoved opraviti, zdaj pred smertjo bi jest lagal in nevredno spoved storil? tega me Bog varuj. Čiste so moje roke od krivičniga blaga; če mi

104

roke in noge odsekajo preden me umore, z greham ne bom bolečin odvračeval, Bog mi bo dal moč vse preterpeti, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači sodil. Le to iz serca želim, de¹ bi moj sovražnik, kteri me je v tako nesrečo perpravil, spoznal svojo krivico, in se spokoril preden umerje. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga Svetina obiskat, in ga je s solzami v očeh prosila spoznati pregreho in je ne tajiti. Ljuba moja gospodična! reče z žalostno besedo: Tega, kar nikoli nisim storil, ne morem spoznati. Dosti de sim tukej tako nesrečen od vsih ljudi zaveržen, de bom mogel tako zaničlivo, strašno smert storiti, kaj hočete, de naj me tudi Bog zaverže? hočete de bi jest še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! povejte vašimu očetu moje zadnje pozdravljenje, recite mu, naj verjame, de sim nedolžen; kader bom že mertev,² naj poprašujejo³, kako se je to zgodilo, s časama bo vse na dan prišlo; molite za me⁴! Gospodična Kristina gre žalostna domu, in pove očetu vse Svetinove besede, ktere so mu v sercu veliko žalost delale, zato je rekel: Oh! de se je to ravno v moji hiši moglo zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo, premoženje, ktero nam greni življenje. Božja volja je tako, spoznati moramo, de na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam, le od njega so se pogovarjali, in ga milovali, vsim se je smilil. Tudi Ludvik,

roke in noge odsekajo preden me umore, z greham ne bom bolečin odvračeval, Bog mi bo dal moč vse preterpeti, in on pravični sodnik nas bo enkrat drugači sodil. Le to iz serca želim, di¹ bi moj sovražnik, kteri me je v tako nesrečo perpravil, spoznal svojo krivico, in se spokoril preden umerje. Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smerti obsojeniga Svetina obiskat, in ga je s solzami v očeh prosila spoznati pregreho in je ne tajiti. Ljuba moja gospodična! reče z žalostno besedo: Tega, kar nikoli nisim storil, ne morem spoznati. Dosti de sim tukej tako nesrečen od vsih ljudi zaveržen, de bom mogel tako zaničlivo, strašno smert storiti, kaj hočete, de naj me tudi Bog zaverže? hočete de bi jest še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična! povejte vašimu očetu moje zadnje pozdravljenje, recite mu, naj verjame, de sim nedolžen; kader bom že mertev;² naj poprašujajo³, kako se je to zgodilo, s časama bo vse na dan prišlo; molite za-me⁴! Gospodična Kristina gre žalostna domu, in pove očetu vse Svetinove besede, ktere so mu v sercu veliko žalost delale, zato je rekel: Oh! de se je to ravno v moji hiši moglo zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo, premoženje, ktero nam greni življenje. Božja volja je tako, spoznati moramo, de na svetu res nikoli nikjer ni praviga resničniga veselja. Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinam, le od njega so se pogovarjali, in ga milovali, vsim se je smilil. Tudi Ludvik,

105

skrivni sovražnik, se je silil žalosten biti, vender je enkrat rekel: Zdelo se mi je, de ta pertepenc ne bo nič prida, nič mu nisim zaupal.

VII. Ludvik Bodin, Svetinov sovražnik, hudodelnik, vjet.

Drugi dan popoldne Svetinoviga obsojenja prideta dva gospoda obiskat stariga prijatla Teodora, ki sta slišala njegovo žalost zavoljo Svetinove smerti. Bila sta ta dva gospoda zmed števila tistih sodnikov, ki so Svetina obsodili. Lepo sta ga pogovarjala, de naj si te zgodbe nikar k sercu ne jemlje in sta mu rekla: Prijatel! kaj boš zato žaloval, sej veš hudobija mora štrafana biti, pravica to ukazuje, ti nisi tega kriv; naše postave tako zapovedujejo, de taka hudobija se mora ojstro štrafati. Teodor svoja dva prijatla perderži per večerji, de bi se dalej z njima pogovarjal. Večerja je bila perpravljena, vsi se vsedejo k mizi, le Ludvika še ni bilo, Teodor ukaže hišni keršenci iti klicat Ludvika k večerji, ona gre tiho v njegovo kamerco, ker je menila de spi, de bi ga na naglim ne zbudila. Najde ga ležati na dolgim blazinatim stolu, kterimu kanape pravijo, pa prestrašena se ne upa ga poklicati, ker je bil merliču enak, ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevci, in večkrat globoko zdihnil in kakor v hudih

106

sanjah od cekinov govoril. Hišna tiho gre iz kamerce povedat gospodarju, kar je vidla. Teodor in oba njegova prijatla vstanejo berž od mize, in gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih. Že je bil v omedlevci, zdihval je in večkrat te besede izgovoril: „O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!“ Trikrat je te besede tako izgovoril, de so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel, de ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijatlov migne tiho iti iz kamerce in pa ga per miru pustiti. Ko prideta spet k mizi reče tisti gospod, ki je rekel ga pustiti: Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica dans pokazala, Bog nedolžniga varje; kmalo bomo kaj več zvedli. Pustite Ludvika per miru, de jest nazaj pridem. Gospod, kteri je bil sodnikov eden, gre, in ko bi trenil kmalo nazaj pride, in perpelja s sabo tri žandarme, pokliče zraven Teodora in uniga svojiga tovarša. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še je ležal, in še so mu nekterikrat ušle iz ust tiste besede „O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“ Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti, on stopi k njemu, ga za roko prime, in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: Ludvik¹ Bodin! ti gerda pošast, precej vstani in z nami pojdeš, zvedili smo, kaj si storil, ne boš odšel ojstri pravici ne. Ludvik plane na noge, pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica, druziga ni vedel reči, kakor hitel je: Sej grem, sej grem „Res sim jest cekine ukradel res, pa sim jih skrivej v Svetinovo skrinjo nesel; Svetin je nedolžen. Žandarmi so ga zvezali in varno ga v ječo vlečejo.

sanjah od cekinov govoril. Hišna tiho gre iz kamerce povedat gospodarju, kar je vidla. Teodor in oba njegova prijatla vstanejo berž od mize, in gredo v Ludvikovo kamerco tiho po perstih. Že je bil v omedlevci, zdihval je in večkrat te besede izgovoril: „O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!“ Trikrat je te besede tako izgovoril, de so jih vsi dobro slišali, nič ni vedel, de ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijatlov migne tiho iti iz kamerce in pa ga per miru pustiti. Ko prideta spet k mizi reče tisti gospod, ki je rekel ga pustiti: Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica dans pokazala, Bog nedolžniga varje; kmalo bomo kaj več zvedli. Pustite Ludvika per miru, de jest nazaj pridem. Gospod, kteri je bil sodnikov eden, gre, in ko bi trenil kmalo nazaj pride, in perpelja s sabo tri žandarme, pokliče zraven Teodora in uniga svojiga tovarša. Vsi gredo v Ludvikovo kamerco tiho; še je ležal, in še so mu nekterikrat ušle iz ust tiste besede „O nedolžni Svetin, o peklenski cekini.“ Sodnik ukaže žandarmam Ludvika obstopiti, on stopi k njemu, ga za roko prime, in z ojstrimi besedami nad njim zakriči: Ludvig¹ Bodin! ti gerda pošast, precej vstani in z nami pojdeš, zvedili smo, kaj si storil, ne boš odšel ojstri pravici ne. Ludvik plane na noge, pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica, druziga ni vedel reči, kakor hitel je: Sej grem, sej grem.² „Res sim jest cekine ukradel res, pa sim jih skrivej v Svetinovo skrinjo nesel; Svetin je nedolžen. Žandarmi so ga zvezali in varno ga v ječo vlečejo.

107

Kristina Teodorova hči je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v ječo Svetinovo, de bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa niso¹ jo soldatje k njemu pustili, ker je bilo ponoči;² prosila in prosila je le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender potem reče: Gospodična! če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači ne kakor od deleč, blizo njega ne smete iti, in vsi moramo slišati, kaj boste rekli! Kristina s tem dovoljna prosi de naj vrata odpro, de ga bo od deleč viditi mogla. Ko ga ugleda, mu reče od deleč: Svetin! Tvoja nedolžnost se bo pokazala pred ko umerješ, in potem je tekla hitro domu. Ob eni čez polnoči pridejo v ječo trije černo oblečeni gospodje, kjer je Svetin ravno sladko spal. Nedolžno serce je v nar hujši nadlogi in v nar veči nesreči pokojno, in mirno, zato ker ve, de če tudi terpi, mu bo terpljenje k veči sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude, in mu oznanijo, de njegova smert je odložena, de zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je Svetinu začelo v sercu rasti upanje, de bo morebiti njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti se me vender Bog usmili, in me reši iz roke sovražnika; pa naj se zgodi božja volja, dovoljin sim³, kakor Bog z mano oberne. Dva mesca so sodniki Ludvika izpraševali in čez-nj sklepe deržali, kakor se je pred

Kristina Teodorova hči je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v ječo Svetinovo, de bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa ni so¹ jo soldatje k njemu pustili, ker je bilo ponoči,² prosila in prosila je le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vender potem reče: Gospodična! če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugači ne kakor od deleč, blizo njega ne smete iti, in vsi moramo slišati, kaj boste rekli! Kristina s tem dovoljna prosi de naj vrata odpro, de ga bo od deleč viditi mogla. Ko ga ugleda, mu reče od deleč: Svetin! Tvoja nedolžnost se bo pokazala pred ko umerješ, in potem je tekla hitro domu. Ob eni čez polnoči pridejo v ječo trije černo oblečeni gospodje, kjer je Svetin ravno sladko spal. Nedolžno serce je v nar hujši nadlogi in v nar veči nesreči pokojno, in mirno, zato ker ve, de če tudi terpi, mu bo terpljenje k veči sreči teknilo. Gospodje Svetina zbude, in mu oznanijo, de njegova smert je odložena, de zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še eniga pred izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je Svetinu začelo v sercu rasti upanje, de bo morebiti njegova nedolžnost na dan prišla; rekel je sam per sebi, morebiti se me vender Bog usmili, in me reši iz roke sovražnika; pa naj se zgodi božja volja, dovoljin sin³, kakor Bog z mano oberne. Dva mesca so sodniki Ludvika izpraševali in čez-nj sklepe deržali, kakor se je pred

108

s Svetinam godilo. Od konca je vse tajil, in le rekel, de je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj;¹ pozneji pa je vse obstal in spoznal, de je on to pregreho storil, zavoljo ktere je Svetin obsojen. En večer je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, de bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalo pride, in Ludvik mu reče: Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti, jest sim kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzamite me kmalo pred sodbo, vse bom po pravici povedal; storite z mano kar hočete, štrafajte me, kakor se vam zdi, vreden sim. Rajši umerjem, kakor de bi v takim strahu, v takim vednim nepokoji svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi in po noči mi je nedolžen Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de mu jo bodo odsekali. Zmeram ga vidim pred saboj, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni perpravljajo mu glavo odsekati, in jest sim tega kriv,² on je pa nedolžen; to mi serce neusmiljeno terga. Tudi cekine vidim vedno pred saboj, pa vsi kervavi so, ne rumeni, kteri vpijejo, de mi bodo vekomej v peklenskim breznu na duši goreli. Precej drugi dan je bil Bodin k očitni sodbi peljan, kjer je svojo pregreho spoznal in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne in reče: Gospodje! sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest, nobeden drugi, in pustite nedolžniga Svetina. Gerda nevošljivost me je zapeljala, velike štrafenge sim vreden, pa jo tudi rajši terpim,³ ka-

s Svetinam godilo. Od konca je vse tajil, in le rekel, de je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj,¹ pozneji pa je vse obstal in spoznal, de je on to pregreho storil, zavoljo ktere je Svetin obsojen. En večer je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, de bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalo pride, in Ludvik mu reče: Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti, jest sim kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzamite me kmalo pred sodbo, vse bom po pravici povedal; storite z mano kar hočete, štrafajte me, kakor se vam zdi, vreden sim. Rajši umerjem, kakor de bi v takim strahu, v takim vednim nepokoji svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker po dnevi in po noči mi je nedolžen Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, de mu jo bodo odsekali. Zmeram ga vidim pred saboj, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni perpravljajo mu glavo odsekati, in jest sim tega kriv;² on je pa nedolžen; to mi serce neusmiljeno terga. Tudi cekine vidim vedno pred saboj, pa vsi kervavi so, ne rumeni, kteri vpijejo, de mi bodo vekomej v peklenskim breznu na duši goreli. Precej drugi dan je bil Bodin k očitni sodbi peljan, kjer je svojo pregreho spoznal in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. K sodnikam se oberne in reče: Gospodje! sodite me po postavah, kriv sim vsiga sam jest, nobeden drugi, in pustite nedolžniga Svetina. Gerda nevošljivost me je zapeljala, velike štrafenge sim vreden, pa jo tudi rajši terpim ka-

109

kor bi v takim strahu, s tako težko vestjo živel. Drugim sim jamo kopal, sam sim vanjo padel, prav se mi godi; strašen izgled bom zdaj mogel biti starim in mladim, v kako nesrečo perpravi človeka nevošljivost in sovražno serce. Naložite mi štrafengo, kakoršna se vam zdi, terpeti jo hočem stanovitno, zaslužil sim jo, oh de bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest Svetinu storil! kakor Kajn s svojim bratam sim jest naredil. Kader so Bodina sodniki vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo perpravil, je sam tako povedal: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu že zdavnej se kuhalo, nevošljivost je to sovraštvo vnela. Dolgo sim iskal ga iz poti spraviti, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam nič nisim mogel škodvati, sim skrivaj dal narediti enaki ključ od Svetinove skrinje, in enaki ključ od gospodarjeve kamre. Tisti večer, ko je naš gospodar Teodor se na pot napravljal po kupčiskih opravilih, in si cekinov v škatlico perpravil, sim dobro pazil, kam jih bo tisto noč djal. Videl sim, de jih je v miznico vtaknil, tudi sim videl, kam je od miznice ključik¹ sohranil. Mislil sim, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu sovražniku. O polnoči, ko je vse terdo spalo, sim tiho vstal in bos šel v gospodovo kamro, ktero sim tiho odperl s ključem, za kteriga nobeden ni vedel. Miznico tudi tiho odprem in vzamem škatlico s cekini vred. Vse sim tiho spet pozaperl in šel v svojo kamro. Vedel sim, de ima Svetin

kor bi v takim strahu, s tako težko vestjo živel. Drugim sim jamo kopal, sam sim vanjo padel, prav se mi godi; strašen izgled bom zdaj mogel biti starim in mladim, v kako nesrečo perpravi človeka nevošljivost in sovražno serce. Naložite mi štrafengo, kakoršna se vam zdi, terpeti jo hočem stanovitno, zaslužil sim jo, oh de bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakoršno sim jest Svetinu storil! kakor Kajn s svojim bratam sim jest naredil. Kader so Bodina sodniki vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo perpravil, je sam tako povedal: Sovraštvo do Svetina je v mojim sercu že zdavnej se kuhalo, nevošljivost je to sovraštvo vnela. Dolgo sim iskal ga iz poti spraviti, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikam nič nisim mogel škodvati, sim skrivaj dal narediti enaki ključ od Svetinove skrinje, in enaki ključ od gospodarjeve kamre. Tisti večer, ko je naš gospodar Teodor se na pot napravljal po kupčiskih opravilih, in si cekinov v škatlico perpravil, sim dobro pazil, kam jih bo tisto noč djal. Videl sim, de jih je v miznico vtaknil, tudi sim videl, kam je od miznice klučik¹ sohranil. Mislil sim, zdaj je prilika lepa kaj nagoditi svojimu sovražniku. O polnoči, ko je vse terdo spalo, sim tiho vstal in bos šel v gospodovo kamro, ktero sim tiho odperl s ključem, za kteriga nobeden ni vedel. Miznico tudi tiho odprem in vzamem škatlico s cekini vred. Vse sim tiho spet pozaperl in šel v svojo kamro. Vedel sim, de ima Svetin

110

navado vsako jutro zgodej vstajati; vsak dan je šel pred v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sim poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev; ko odide, grem v njegovo kamro,¹ odprem njegovo skrinjo, perzdignem oblačila, in na dno denem škatlico s cekini. Spet sim lepo vse pozaperl, nobeden ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej Svetin iz cerkve pride, že nas je gospod poklical nam še kaj naročiti. Med tem ko gre iz doma, hoče vzeti cekine, pa ni jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu nesrečo nakopaval, sam sim v njo prišel. Prav mi je, ker nisim za lepe nauke keršanske vere nič maral, ampak storil sim le to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda pregreha je v mojim sercu hude korenine storila,² in iz njih je pognalo sovraštvo, ktero je vedno skrivej v sercu tlelo, in me v tako strašno pregreho spravilo. Tako se godi vsakimu, ki se da gospodariti od hudobnih³ strast. Jest sim Boga zapustil in Bog mene; o de bi me Bog le na unim svetu ne štrafoval! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, de ne pride v tako nesrečo.

navado vsako jutro zgodej vstajati; vsak dan je šel pred v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sim poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev; ko odide, grem v njegovo kamro odprem njegovo skrinjo, perzdignem oblačila, in na dno denem škatlico s cekini. Spet sim lepo vse pozaperl, nobeden ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komej Svetin iz cerkve pride, že nas je gospod poklical nam še kaj naročiti. Med tem ko gre iz doma, hoče vzeti cekine, pa ni jih bilo. Tako sim svojimu bližnimu nesrečo nakopaval, sam sim v njo prišel. Prav mi je, ker nisim za lepe nauke keršanske vere nič maral, ampak storil sim le to kar mi je prevzetnost in nevošljivost svetvala, ta gerda pregreha je v mojim sercu hude korenine storila;² in iz njih je pognalo sovraštvo, ktero je vedno skrivej v sercu tlelo, in me v tako strašno pregreho spravilo. Tako se godi vsakimu, ki se da gospodariti od hodobnih³ strast. Jest sim Boga zapustil in Bog mene; o de bi me Bog le na unim svetu ne štrafoval! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, de ne pride v tako nesrečo.

VIII. Janez Svetin izpušen, Ludvik Bodin umorjen.

Konc druziga mesca so se sodniki zadnjikrat zbrali Ludvika Bodina očitno sodit. Ljudje so clo zvedli, de bo tisti dan čez-nj sklep stor-

111

jen, de mu bo obsojenje oznanjeno, zato je grozovitno veliko ljudi vkup prišlo iz radovednosti, kako bo sodba stekla, in kaka štrafinga bo Bodinu persojena. Ko so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina v sodnico obloženiga s težkimi ketnami na rokah in na nogah vkljenjeniga. Vikši sodnik ga vpraša rekoč: Ludvik Bodin! Je vse to res, kar si povedal, kakor si spoznal svojo pregreho? Odgovori: Vse res, vse poterdim. Sodnik pravi: Spoznaš in verješ, de si štrafenge vreden? Odgovori: Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, de je prav, rad jo bom prestal in preterpel¹, de bi le na unim svetu v večno terpljenje ne prišel. Sodnik še zadnič vpraša: Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori: Popolnama nedolžen je, veliko krivico sim mu storil, ker sim ga v smertne britkosti perpravil, in mu toliko žalosti in terpljenja² nakopal. Pa več ni moj sovražnik, moj prijatel je, prosim vas moji sodniki! dovolite mi vsaj toliko, preden umerjem, de Svetina še enkrat vidim, in ga za odpušanje prosim. Veliki sodnik zdaj vstane s pisanjem v rokah in reče: Ludvik Bodin! Vstani zdaj (zakaj dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi) in poslušaj svoje obsojenje, in je bral: Ludvik Bodin, je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smerti obsojen; ker je pa to tatvino storil svojimu gospodarju in dobrotniku; potem, ker je storil to pregreho zato de bi svojiga bližnjiga v nesrečo spravil, mu bo nar pervo leva roka, potlej desna, in zadnjič glava s sekiro odsekana.

jen, de mu bo obsojenje oznanjeno, zato je grozovitno veliko ljudi vkup prišlo iz radovednosti, kako bo sodba stekla, in kaka štrafinga bo Bodinu persojena. Ko so bili vsi sodniki zbrani, perpeljejo Bodina v sodnico obloženiga s težkimi ketnami na rokah in na nogah vkljenjeniga. Vikši sodnik ga vpraša rekoč: Ludvik Bodin! Je vse to res, kar si povedal, kakor si spoznal svojo pregreho? Odgovori: Vse res, vse poterdim. Sodnik pravi: Spoznaš in verješ, de si štrafenge vreden? Odgovori: Spoznam, naložite mi jo, kakor spoznate, de je prav, rad jo bom prestal in perterpel¹, de bi le na unim svetu v večno terpljenje ne prišel. Sodnik še zadnič vpraša: Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen? Odgovori: Popolnama nedolžen je, veliko krivico sim mu storil, ker sim ga v smertne britkosti perpravil, in mu toliko žalosti in terpeljenja² nakopal. Pa več ni moj sovražnik, moj prijatel je, prosim vas moji sodniki! dovolite mi vsaj toliko, preden umerjem, de Svetina še enkrat vidim, in ga za odpušanje prosim. Veliki sodnik zdaj vstane s pisanjem v rokah in reče: Ludvik Bodin! Vstani zdaj (zakaj dokler ga sprašujejo hudodelnik sedi) in poslušaj svoje obsojenje, in je bral: Ludvik Bodin, je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smerti obsojen; ker je pa to tatvino storil svojimu gospodarju in dobrotniku; potem, ker je storil to pregreho zato de bi svojiga bližnjiga v nesrečo spravil, mu bo nar pervo leva roka, potlej desna, in zadnjič glava s sekiro odsekana.

112

Tri dni mu je bilo dovoljeno se k smerti perpravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu persojeno, ker je po nedolžnim taki strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: Prav je, prav. Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin. Ko je sodba čez Bodina minila, oznani služabnik deželske pravice rekoč: Kdor hoče slišati obsojenje še eniga jetnika, naj malo počaka. Ludje radovedni vsi čakajo viditi tistiga, ki ga mislijo soditi. Čez malo perpeljajo soldatje vkljenjeniga pred dvema mescama k smerti obsojeniga Svetina. Vsi gledovci so bili veseli, in večkrat so zavpili, dolgo naj živi nedolžni Svetin. Na visoko mizo so ga postavili, zato de ga je vsak lahko videl. Veliki sodnik vstane in reče: Glejte nedolžniga Janeza Svetina; nedolžnost se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smerti obsojen, očitno je zdaj za nedolžniga spoznan, očitno izpušen. Vzamite mu proč železje, ktero je tako dolgo po nedolžnim nosil; hitro ga očitno odklenejo. Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnim revšino vžival. Peljite ga s častjo v hišo njegoviga dobrotnika. Preden Svetina odpeljajo, je Ludvik Bodin prosil z njim še eno samo besedo govoriti. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: Prosim te odpusti mi, odpusti mi tako krivico, nisim vredin odpušanja, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti. Svetin ga objame in pravi: Bog naj ti odpusti, jest ti vse iz serca odpustim,

113

jest na vse pozabim, in prosil bom zate¹ Boga, de stanovitno prestojiš, kar ti je persojeniga. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil s častjo v hišo svojiga gospodarja v kočii peljan, veliko ljudi ga je spremilo. Bodin je čez tri dni umorjen bil. Od strahu, od britkosti, in od strašnih bolečin je rijul kakor divja zver, ko so mu roke eno za drugo odsekali, tako de se je vsim smilil, vender je na Boga zmeram zaupal, in v njegovo ime klical tako dolgo, de mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de bi povernil Svetinu tolike britkosti, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel, ga je zbral za svojiga zeta in mu celo svoje veliko premoženje izročil, in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil. Poroke pa Teodor pred ni dovolil, kakor de obletnica mine.

jest na vse pozabim, in prosil bom za-te¹ Boga, de stanovitno prestojiš, kar ti je persojeniga. Ločila sta se in oba jokala. Svetin je bil s častjo v hišo svojiga gospodarja v kočii peljan, veliko ljudi ga je spremilo. Bodin je čez tri dni umorjen bil. Od strahu, od britkosti, in od strašnih bolečin je rijul kakor divja zver, ko so mu roke eno za drugo odsekali, tako de se je vsim smilil, vender je na Boga zmeram zaupal, in v njegovo ime klical tako dolgo, de mu je bila glava odsekana. Stari Teodor, de bi povernil Svetinu tolike britkosti, ki jih je po nedolžnim terpeti mogel, ga je zbral za svojiga zeta in mu celo svoje veliko premoženje izročil, in mu svojo hčer Kristino v zakon dati obljubil. Poroke pa Teodor pred ni dovolil, kakor de obletnica mine.

114

TRETJI DEL.

I. France Svetin, oče Janeza in Pavla, na vojski vjet, in na francosko odpeljan.

France Svetin, kteri je takrat, ko je z brambovci mogel na vojsko iti, ženo in oba majhna fantiča zapustil, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, de si ni mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče; bo že preživel ženo in otroke, de bi le jest per življenji ostal, in jih še enkrat vidil;¹ molil in prosil bom zmeram Boga, de bi me v nevarnosti pred nesrečo obvarval. Kmalo ko brambovci na laško pridejo, so se s Francozam sprijeli, veliko je bilo pobitih Francozov in naših. Svetinu se ni nič žaliga zgodilo, ampak tista truma, med ktero je Svetin bil, je bila od Francozov zajeta, in vsi brambovci tiste trume so bili vjeti in na Francosko odpeljani. Gnali so jih Francozi do mesta Besansona, tam so jim dali prostost delat iti, kar kteri zna, in kjer delo dobi. Ljudje mestni in kmetiški so vse brambovce pobrali, in jim še radi dobro plačvali, zato ker je ta-

France Svetin, kteri je takrat, ko je z brambovci mogel na vojsko iti, ženo in oba majhna fantiča zapustil, je dolgo časa žaloval in le na dom mislil. Ko je pa videl, de si ni mogel pomagati, se je božji volji vdal in mislil: Bog je dober oče; bo že preživel ženo in otroke, de bi le jest per življenji ostal, in jih še enkrat vidil,¹ molil in prosil bom zmeram Boga, de bi me v nevarnosti pred nesrečo obvarval. Kmalo ko brambovci na laško pridejo, so se s Francozam sprijeli, veliko je bilo pobitih Francozov in naših. Svetinu se ni nič žaliga zgodilo, ampak tista truma, med ktero je Svetin bil, je bila od Francozov zajeta, in vsi brambovci tiste trume so bili vjeti in na Francosko odpeljani. Gnali so jih Francozi do mesta Besansona, tam so jim dali prostost delat iti, kar kteri zna, in kjer delo dobi. Ljudje mestni in kmetiški so vse brambovce pobrali, in jim še radi dobro plačvali, zato ker je ta-

115

krat moških grozno po francoskim mankalo, hude dolge vojske so jih silno veliko požerle. Svetin je dopovedal, de zna sukno tkati, de je že nekdaj per takim delu več časa bil; kmalo ga je neki gospod najel, kteri je suknarijo ali fabriko, kjer se sukno dela, imel. Ker je gospod vidil, de Svetinu gre delo dobro od rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan v dnarjih en frank. Svetin je zmeram želel še kdej v svojo domovino priti, in viditi svojo ženo in svoje otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, vjeti po francoskim razkropljeni cesarski podložni so bili na dom spušeni; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal še ostati. Ne hodi še domu, mu je zmeram rekel,¹ vem de želiš viditi svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, kader domu prideš, spet boš mogel soldat biti, vojska nova se spet kaže. Bodi per meni še kaj časa, de si kaj perslužiš, in kader se bo prav umerilo, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal. Svetin, ker mu je per suknarji dobro bilo in si je lepe dnarje perslužil, se je dal pregovoriti, de je celih sedem let per suknarji ostal, in si toliko premoženja perdobil, de si je upal doma na Ilirskim pošteno živeti. Že mu je gospodar obljubil tisto leto ga domu spustiti, kar so Francozi s Španjoli hudo vojsko perčeli; kar je bilo terdnih moških, vse so v žold pobrali, bodi si domač, ali ptujc. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat.

krat moških grozno po francoskim mankalo, hude dolge vojske so jih silno veliko požerle. Svetin je dopovedal, de zna sukno tkati, de je že nekdaj per takim delu več časa bil; kmalo ga je neki gospod najel, kteri je suknarijo ali fabriko, kjer se sukno dela, imel. Ker je gospod vidil, de Svetinu gre delo dobro od rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan v dnarjih en frank. Svetin je zmeram želel še kdej v svojo domovino priti, in viditi svojo ženo in svoje otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, vjeti po francoskim razkropljeni cesarski podložni so bili na dom spušeni; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal še ostati. Ne hodi še domu, mu je zmeram rekel;¹ vem de želiš viditi svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, kader domu prideš, spet boš mogel soldat biti, vojska nova se spet kaže. Bodi per meni še kaj časa, de si kaj perslužiš, in kader se bo prav umerilo, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal. Svetin, ker mu je per suknarji dobro bilo in si je lepe dnarje perslužil, se je dal pregovoriti, de je celih sedem let per suknarji ostal, in si toliko premoženja perdobil, de si je upal doma na Ilirskim pošteno živeti. Že mu je gospodar obljubil tisto leto ga domu spustiti, kar so Francozi s Španjoli hudo vojsko perčeli; kar je bilo terdnih,² moških, vse so v žold pobrali, bodi si domač, ali ptujc. Tudi Svetin je mogel biti zdaj Francoski soldat.

116

II. France Svetin, francoski soldat, reši svojiga generala.

Še tisti mesic, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam, je mogel iti z drugimi vred na špansko, in se je mogel vojskovati tam z ljudmi, kterih nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato je vedno na tihama zdihoval in Boga prosil za srečo,¹ de bi per življenji ostal, in ne bil ubit v ptuji deželi. Pervi dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil generalov životni služabnik ubit. General M. si je zmed vsih drugih soldatov za životniga služabnika ali strežeta izbral Svetina; zlo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil, in generalu tako misel dal, de si je Svetina izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, de bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih rečeh umen in zbrisan, je svojimu generalu lepo stregel in zvesto služil, torej ga je gospod tako rad imel, de se brez njega ni nikamor ganil. Kamor koli je general šel, ga je mogel Svetin spremiti in vedno zraven njega biti. Eniga dne mu general reče: Ljubi moj France Svetin, vidim, de zmeram po domu zdihuješ, rad bi šel v svojo deželo nazaj, ker imaš ženo in otroke, ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jest imam doma ženo in otroke, vender moram se tukaj bojvati; bodi potroštan, če boš zmeram tako meni zvest in priden, kakor si do

Še tisti mesic, ko je Svetin bil vzet k francoskim soldatam, je mogel iti z drugimi vred na špansko, in se je mogel vojskovati tam z ljudmi, kterih nikoli ni poznal, in za take, ki mu nič mar niso bili; zato je vedno na tihama zdihoval in Boga prosil za srečo de bi per življenji ostal, in ne bil ubit v ptuji deželi. Pervi dan, ko so se Francozi udarili s Španjoli, je bil generalov životni služabnik ubit. General M. si je zmed vsih drugih soldatov za životniga služabnika ali strežeta izbral Svetina; zlo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil, in generalu tako misel dal, de si je Svetina izvolil, ker je Svetin vedno Boga prosil, de bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin v vsih rečeh umen in zbrisan, je svojimu generalu lepo stregel in zvesto služil, torej ga je gospod tako rad imel, de se brez njega ni nikamor ganil. Kamor koli je general šel, ga je mogel Svetin spremiti in vedno zraven njega biti. Eniga dne mu general reče: Ljubi moj France Svetin, vidim, de zmeram po domu zdihuješ, rad bi šel v svojo deželo nazaj, ker imaš ženo in otroke, ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jest imam doma ženo in otroke, vender moram se tukaj bojvati; bodi potroštan, če boš zmeram tako meni zvest in priden, kakor si do

117

zdaj bil, te bom spustil domu, in z vsim te preskerbel, de le vojska mine, in de s španjolam mir naredimo. Le Boga prosi in moli de naji Bog per življenji ohrani. Svetina je to zlo veselilo, tako dobriga gospodarja in oblastnika dobiti, kar je malo kdej per soldatih; še bolj pridno mu je stregel, pa zraven tudi pridno molil. Per velikim mestu, po imenu Salamanka,¹ na španskim, so se vstavile obe vojske francoska in španjolska. Na ti strani vode, ktera je memo tekla, so stali Francozi, na uni strani so bili Španjoli, kteri so sklenili tukaj Francozam se terdno v bran postaviti. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. En večer gre general M. na tihama ogledovat, kako se Španjoli k boju perpravljajo;² rad bi bil vidil, kako se razširjajo ob vodi, in kam so svoje straže postavili. Druziga ni vzel s sabo, kakor svojiga zvestiga služabnika Svetina. Vsak na svojiga konja sedeta, in izdarita ob vodi eden za drugim. Preveč deleč je od svoje straže jezdel general, in se preveč od svojih ljudi odločil. Ravno se je že verniti mislil, kar iz bližniga germa per vodi planejo štirje španjoli, generala s služabnikam vred obstopijo in puše vanj obernejo. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, de bi španjole poderl in oddirjal³, in Svetinu tudi tako storiti reče, pa Španjolov eden je dregnil konja z bajonetam v trebuh, de so mu čeva vun šinile, in kar pade z generalam;⁴ oditi

zdaj bil, te bom spustil domu, in z vsim te preskerbel, de le vojska mine, in de s španjolam mir naredimo. Le Boga prosi in moli de naji Bog per življenji ohrani. Svetina je to zlo veselilo, tako dobriga gospodarja in oblastnika dobiti, kar je malo kdej per soldatih; še bolj pridno mu je stregel, pa zraven tudi pridno molil. Per velikim mestu, po imenu Salamanka na španskim, so se vstavile obe vojske francoska in španjolska. Na ti strani vode, ktera je memo tekla, so stali Francozi, na uni strani so bili Španjoli, kteri so sklenili tukaj Francozam se terdno v bran postaviti. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili. En večer gre general M. na tihama ogledovat, kako se Španjoli k boju perpravljajo,² rad bi bil vidil, kako se razširjajo ob vodi, in kam so svoje straže postavili. Druziga ni vzel s sabo, kakor svojiga zvestiga služabnika Svetina. Vsak na svojiga konja sedeta, in izdarita ob vodi eden za drugim. Preveč deleč je od svoje straže jezdel general, in se preveč od svojih ljudi odločil. Ravno se je že verniti mislil, kar iz bližniga germa per vodi planejo štirje španjoli, generala s služabnikam vred obstopijo in puše vanj obernejo. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, de bi španjole poderl in odirjal³, in Svetinu tudi tako storiti reče, pa Španjolov eden je dregnil konja z bajonetam v trebuh, de so mu čeva vun šinile, in kar pade z generalam,⁴ oditi

118

več ni mogoče. Svetin, ker je mislil, de je tudi general ranjen, skoči sam iz konja, de vzdigne generala spod konjske krivi, in pravi: Gospod general! ne branite se več, de per življenji ostaneva, sej vidite, de zdaj ni več mogoče si pomagati, če se z lepo zdaj ne podaste, naji bodo pomahali in umorili. General je nehal se braniti, in Španjoli mu roke in noge zvežejo in ga v čoln denejo, zraven njega pervežejo Svetina, in tako oba vkup čez vodo prepeljajo. Veliko veselje so Španjoli obhajali, ko so svojiga nasprotnika zdaj v svoji oblasti imeli. Tisti možje, ki so ga vjeli, so veliko plačilo dobili, ker so se v smertni nevarnosti na francosko stran podali in v germu pazili kakiga Francoza vjeti. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta,¹ in skerbno varvana. General je bil ves z vervmi zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še ptujic, ni bil zvezan, le samo zapert je bil in varvan. General je mislil, de bo le Španjolski jetnik, de ga bodo kam deleč gnali med Španjole, kjer bo mogel, dokler vojska ne mine, v služnosti ostati; ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spušen, kakor je per vojskah navada. Kako grozno se prestraši general, ko drugi dan pride povelje, kaj je z vjetim generalam storiti, obsojen je bil k smerti. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo, in mu oznani obsojenje, ktero je bilo tako le: Francoski general M., kteri je nar veči sovražnik Španjolov, in se ni radovoljno vdal našim soldatam, kteri so ga vjeli, ampak

več ni mogoče. Svetin, ker je mislil, de je tudi general ranjen, skoči sam iz konja, de vzdigne generala spod konjske krivi, in pravi: Gospod general! ne branite se več, de per življenji ostaneva, sej vidite, de zdaj ni več mogoče si pomagati, če se z lepo zdaj ne podaste, naji bodo pomahali in umorili. General je nehal se braniti, in Španjoli mu roke in noge zvežejo in ga v čoln denejo, zraven njega pervežejo Svetina, in tako oba vkup čez vodo prepeljajo. Veliko veselje so Španjoli obhajali, ko so svojiga nasprotnika zdaj v svoji oblasti imeli. Tisti možje, ki so ga vjeli, so veliko plačilo dobili, ker so se v smertni nevarnosti na francosko stran podali in v germu pazili kakiga Francoza vjeti. General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaperta:¹ in skerbno varvana. General je bil ves z vervmi zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še ptujic, ni bil zvezan, le samo zapert je bil in varvan. General je mislil, de bo le Španjolski jetnik, de ga bodo kam deleč gnali med Španjole, kjer bo mogel, dokler vojska ne mine, v služnosti ostati; ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spušen, kakor je per vojskah navada. Kako grozno se prestraši general, ko drugi dan pride povelje, kaj je z vjetim generalam storiti, obsojen je bil k smerti. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo, in mu oznani obsojenje, ktero je bilo tako le: Francoski general M., kteri je nar veči sovražnik Španjolov, in se ni radovoljno vdal našim soldatam, kteri so ga vjeli, ampak

119

se je branil in tudi eniga ranil, je k smerti obsojen, de bo jutri zjutrej ob 7.¹ uri per vodi ustreljen. Svetin pa njegov služabnik tudi vjet je svojiga gospodarja pregovarjal se podati, on ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan, tudi zato ker ni nič orožja imel, ni k smerti obsojen, ampak per generalovi smerti mora zraven biti, potem bo spušen, in Francozam nazaj poslan, jim povedati, kaj se je z generalam zgodilo. Ko je ta obsodba oznanjena bila, je bil general M. še hujši zvezan z vervmi, ker španjoli ravno železja za vklepati niso imeli, in še veliko bolj skerbno varvan. Svetin je bil precej razvezan, in tudi mu je bilo dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat v smertnih britkostih. Ni bilo to po pravici, vjetiga generala k smerti obsoditi, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med Španjoli, zato če so le kakiga imenitniga Francoza vjeli, so ga k smerti obsodili; tako so tudi s tem generalam storili; vender so mu poslali spovednika, kteri je celi popoldan per njem bil, in ga k smerti perpravljal. Svetin je med tim, ker je smel okoli hoditi tega pol dne, ob vodi hodil in pogledoval, kje bi bila nar manj globoka, in pazil dobro, kje in kako deleč narazen Španjolske straže stoje. Zvečer, ko spovednik od generala odide in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti, in ga spremiti na moriše, pride Svetin k generalu, kteri je ves žalosten in plašan v smertnih britkostih za mizo sedel v revni leseni hišci tako terdno zvezan, de je že ves višnjav perhajal, soldatov šest je stalo zraven njega na straži.

se je branil in tudi eniga ranil, je k smerti obsojen, de bo jutri zjutrej ob 7 uri per vodi ustreljen. Svetin pa njegov služabnik tudi vjet je svojiga gospodarja pregovarjal se podati, on ker ni francoski rojak, ampak Ilirjan, tudi zato ker ni nič orožja imel, ni k smerti obsojen, ampak per generalovi smerti mora zraven biti, potem bo spušen, in Francozam nazaj poslan, jim povedati, kaj se je z generalam zgodilo. Ko je ta obsodba oznanjena bila, je bil general M. še hujši zvezan z vervmi, ker španjoli ravno železja za vklepati niso imeli, in še veliko bolj skerbno varvan. Svetin je bil precej razvezan, in tudi mu je bilo dovoljeno svojiga gospodarja iti troštat v smertnih britkostih. Ni bilo to po pravici, vjetiga generala k smerti obsoditi, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in med Španjoli, zato če so le kakiga imenitniga Francoza vjeli, so ga k smerti obsodili; tako so tudi s tem generalam storili; vender so mu poslali spovednika, kteri je celi popoldan per njem bil, in ga k smerti perpravljal. Svetin je med tim, ker je smel okoli hoditi tega pol dne, ob vodi hodil in pogledoval, kje bi bila nar manj globoka, in pazil dobro, kje in kako deleč narazen Španjolske straže stoje. Zvečer, ko spovednik od generala odide in mu obljubi zjutrej zgodej spet priti, in ga spremiti na moriše, pride Svetin k generalu, kteri je ves žalosten in plašan v smertnih britkostih za mizo sedel v revni leseni hišci tako terdno zvezan, de je že ves višnjav perhajal, soldatov šest je stalo zraven njega na straži.

120

General sname perstan in ga da Svetinu s temi besedami: Hrani ta perstan dobro, in ko na francosko prideš, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z mano godilo, in troštaj jo, ona bo zate¹ skerbela, in tvojo zvestobo ti povračevala. Svetin vzame perstan in vse obljubi zvesto opraviti, zraven pa reče: Gospod general! zlo se mi smilite, ker jutri boste mogli umreti, če drugači ne more biti, podajte se v božjo voljo, poterpite voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopov; Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil, če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba terpeti tamkej. Če vam je pa dobrotlivi Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz rok sovražnikov, in k temu pomagati bom tudi jest poskusil. Zaupajte v Boga terdno; morebiti se vas usmili in vas per življenji ohrani. Vzamite skrivej ta cekin, kteriga sim jest v srajci zašitiga imel, de ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se večer stori, dajte ga soldatam, kteri bodo takrat na straži vas varvali; recite jim, naj si piti zanj kupijo in naj na vašo srečno smert pijo, prosite jih tudi vam malo dati. Če se napijejo, morebiti zadremljejo, opolnoči bom prišel, in na okno tiho popraskal, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj je mogel Svetin generala zapustiti in iti v svojo ječo nazaj. Ko se je tma storila, pridejo drugi španjolski soldatje generala varvat; med njimi² je bil k sreči eden, de je francosko govoriti znal.

General sname perstan in ga da Svetinu s temi besedami: Hrani ta perstan dobro, in ko na francosko prideš, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z mano godilo, in troštaj jo, ona bo za-te¹ skerbela, in tvojo zvestobo ti povračevala. Svetin vzame perstan in vse obljubi zvesto opraviti, zraven pa reče: Gospod general! zlo se mi smilite, ker jutri boste mogli umreti, če drugači ne more biti, podajte se v božjo voljo, poterpite voljno svojo nesrečo, obernite smertne britkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopov; Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil, če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba terpeti tamkej. Če vam je pa dobrotlivi Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz rok sovražnikov, in k temu pomagati bom tudi jest poskusil. Zaupajte v Boga terdno; morebiti se vas usmili in vas per življenji ohrani. Vzamite skrivej ta cekin, kteriga sim jest v srajci zašitiga imel, de ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se večer stori, dajte ga soldatam, kteri bodo takrat na straži vas varvali; recite jim, naj si piti zanj kupijo in naj na vašo srečno smert pijo, prosite jih tudi vam malo dati. Če se napijejo, morebiti zadremljejo, opolnoči bom prišel, in na okno tiho popraskal, skusite mi ga odpreti, potem — zdaj je mogel Svetin generala zapustiti in iti v svojo ječo nazaj. Ko se je tma storila, pridejo drugi španjolski soldatje generala varvat; med njim² je bil k sreči eden, de je francosko govoriti znal.

121

General mu prijazno reče: Ljubi moji vojšaki! vi veste, de jutri me boste ustrelili; umreti moram, kaj mi pomaga dnar! tukaj imam še cekin, vzamite ga, kupite si dobriga vina zanj, ker ste trudni in zdelani, pite na mojo srečno smert, in prosim vas tudi meni malo dati, de ložej terpim. Soldatje veseli kupijo dobriga vina, pijo de so ves cekin zapili, tudi generalu dado piti. Tovarše, ki so zunej kajžice na straži bili, so soldatje noter poklicali in se napajali. S časama vsi po kotih posedejo in zadremljejo, ker so se pogreli, merzeče je bilo še takrat, bilo je to v adventu. Ni bilo še polnoči, pride Svetin tiho pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je že bil general odperel. Svetin reče tiho na ušesa generalu: Zdihnite in pihnite luč, ktera je še malo berlela, general pihne in lampico ugasne, in tega nobeden soldatov ni spazil, zato ko so bili vinjeni. Podajte mi roko, de vam vervice porežem, s kterimi ste zvezani, pravi Svetin, potem vzamite nožiček meni iz roke, porežite hitro vervi na nogah in kjer ste zvezani, hitite, nožiček je nabrušen, de se med tem kteri soldatov ne zbudi. General ima komej roke proste, vzame Svetinov nožiček, in ko bi mignil, je vse vervi in vervce porezal. Ko je bil prost, general hitro v okno zleze, in Svetin mu zunej pomaga, de se je srečno zmašil skoz okno, ktero je precej tesno bilo, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaperla, in nobeden soldatov ni nič slišal, vsi so spali. General je zdaj le teči

122

hotel in vlekel Svetina za sabo, Svetin mu pa reče: Ne tako, nevarno je, le počasi hodiva, Bog naji bo varoval, angelc varh naji bo spremil; če bi tekla, kmalo naji zna kdo ugledati, Španjoli tukej¹ okoli ponoči vedno švigajo, precej bi vedli, de sva uhajovca, če pa počasi pojdeva, bo vsak mislil, de sva domača; in res je bilo tako. Več ko tri trume sta srečala Španjolov, kteri so simtertje hodili, in pazili, kaj na drugi strani Francozi počno, ker sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nobeden ni nič storil; vsi so mislili, de sta domača soldata. Svetin je poprejšen popoldan dobro ogledal, kje je voda nar bolj plitva, in kje ne stoje straže; na tisto mesto pelja generala, kamor sta dve uri hodila. Svetin reče generalu: Tukaj ni nobenigu² španjolskiga soldata blizo, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla sva srečno eni smertni nevarnosti, Bog daj, de bi le še srečno čez vodo prišla. Če tudi voda ni zlo globoka, vender je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga ni nič skerbelo preplavati, general je tudi nekdaj znal, pa zdej, perletin in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati, torej sta oba bila v veliki skerbi. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelcu varhu se perporočila, se za roke primeta in bredeta. Lahko sta bredla nekaj časa, dokler je bila voda plitva; ko sta na glabokejši vodo prišla, sta mogla plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili

hotel in vlekel Svetina za sabo, Svetin mu pa reče: Ne tako, nevarno je, le počasi hodiva, Bog naji bo varoval, angelc varh naji bo spremil; če bi tekla, kmalo naji zna kdo ugledati, Španjoli tukaj¹ okoli ponoči vedno švigajo, precej bi vedli, de sva uhajovca, če pa počasi pojdeva, bo vsak mislil, de sva domača; in res je bilo tako. Več ko tri trume sta srečala Španjolov, kteri so simtertje hodili, in pazili, kaj na drugi strani Francozi počno, ker sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nobeden ni nič storil; vsi so mislili, de sta domača soldata. Svetin je poprejšen popoldan dobro ogledal, kje je voda nar bolj plitva, in kje ne stoje straže; na tisto mesto pelja generala, kamor sta dve uri hodila. Svetin reče generalu: Tukaj ni nobeniga² španjolskiga soldata blizo, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati, odšla sva srečno eni smertni nevarnosti, Bog daj, de bi le še srečno čez vodo prišla. Če tudi voda ni zlo globoka, vender je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati, samiga ni nič skerbelo preplavati, general je tudi nekdaj znal, pa zdej, perletin in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati, torej sta oba bila v veliki skerbi. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelcu varhu se perporočila, se za roke primeta in bredeta. Lahko sta bredla nekaj časa, dokler je bila voda plitva; ko sta na glabokejši vodo prišla, sta mogla plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili

123

človek grozno veliko stori, vender dolgo ni mogel, jel je pešati in omagvati. Svetin mu poda roko, in pravi: Jest znam nekaj časa z eno roko plavati, deržite se me, in pomagajte si kolikor morete, de srečno čez prideva. Tako plavata vkupej nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni¹ mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že v gerlo šla. Svetin ves spehan in trudin, je vender generala zmeram še za roke vlekel, de ga ni pustil vtoniti. General pa je popolnama opešal, vender si je vso moč vzel, de je še Svetinu te besede rekel: Svetin! le pusti me, de vtonem, vsaj ti reši svoje življenje, de oba konc ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem, de me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povernil, kar si meni storil, plavaj srečno Svetin, in povej povej — — tukaj je generalu besedi zmankalo, vtopil se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa ni ga bilo, de bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general vtopil. Ni bil Svetin tri korake od njega, se general iz vode pokaže in kliče: Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, de počijeva. Bog je moje molitev pod vodo uslišal, glej stojim na skali, voda mi je do vrata. Svetin se oberne plava do generala, in se zraven vstopi na skalo, ktera je bila v sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Med tem je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko si me spustil in sim se začel topiti, sim k

človek grozno veliko stori, vender dolgo ni mogel, jel je pešati in omagvati. Svetin mu poda roko, in pravi: Jest znam nekaj časa z eno roko plavati, deržite se me, in pomagajte si kolikor morete, de srečno čez prideva. Tako plavata vkupej nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več in¹ mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že v gerlo šla. Svetin ves spehan in trudin, je vender generala zmeram še za roke vlekel, de ga ni pustil vtoniti. General pa je popolnama opešal, vender si je vso moč vzel, de je še Svetinu te besede rekel: Svetin! le pusti me, de vtonem, vsaj ti reši svoje življenje, de oba konc ne vzameva. Rad umerjem rad vtonem, de me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povernil, kar si meni storil, plavaj srečno Svetin, in povej povej — — tukaj je generalu besedi zmankalo, vtopil se je, roke je še iz vode molil z njimi grabil in pomoči iskal, pa ni ga bilo, de bi mu jo dal. Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general vtopil. Ni bil Svetin tri korake od njega, se general iz vode pokaže in kliče: Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, de počijeva. Bog je moje molitev pod vodo uslišal, glej stojim na skali, voda mi je do vrata. Svetin se oberne plava do generala, in se zraven vstopi na skalo, ktera je bila v sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Med tem je general Svetinu tako govoril: Takrat, ko si me spustil in sim se začel topiti, sim k

124

Bogu iz dna svojiga serca zdihnil, in rekel: O dobrotljivi Bog! usmili se me, usta sim vkup tišal, de me ni voda zalila, z rokami sim pod vodo na vse kraje segal in pomoči iskal, kakor vsakteri v smertnih britkostih, kar sim z roko v steno zadel, brihta še nisim zgubil takrat, hitro se začnem poprijemati, višej, višej, tako dolgo de sim se na skalo vstopil in spet dihati začel, ko sim glavo zunej vode imel. Svetin pravi: Glejte! kolike dobrote vam skazuje usmiljeni Bog. Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zlo opešal. Svetin mu spet poda roko in le z eno plava, tako je Svetin precej deleč s težkim trudam vlekel generala za sabo po vodi. Ko se je general spet začel topiti, kar na enkrat zavpije poln veselja: Čast Bogu do dna sim z nogami, bredem lahko, tudi Svetin se vstopi in vkupej bredeta počasu do kraja. Ko do kraja perbredeta, je že per kraji vode bil francoski soldat na straži in zavpije: Kdo je? General reče: Tiho bodi, de ne slišijo Španjoli, jest sim vaš general, pojdi hitro klicat tovaršev, de mi pridejo pomagat iz vode. Soldat je generala berž po besedi poznal, teče klicat tovaršev, kteri so prišli z dolgimi preklami, de so generala in Svetina iz vode izlekli; velik in stermen breg je bil tam. Nikdar ni general tako serčno s takim gorečim ajfram molil, kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel, in smerti odšel. V pričo vsih soldatov je pokleknil. Svetin je

125

mogel zraven njega poklekniti, in je tako molil: O dobrotlivi usmiljeni Bog! kdaj bom povernil dobrote, ktere si mi storil. Spoznam, de tolikiga usmiljenja nisim vreden, od vsih zapušen sim smertne britkosti že okusil, in ti o Bog si me rešil iz rok mojih sovražnikov, tebe o Bog! bom vselej častil, dokler bom živ. General je bil potem s Svetinam vred peljan v bližno mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona, in mu povedal, kako je srečno rešen nazaj k svojim prišel v velikih nevarnostih, in prosil Svetina obdarovati za toliko skerb in serčnost. Kmalo je prišlo pisanje od cesarja s poveljem, de general naj gre na svoj dom se počit in ozdravit od takiga strahu in terpljenja. Za Svetina je poslal cesar zlat križic, kteriga naj z višnjevim in rudečim trakam pervezaniga na levi strani pers perpetiga nosi, in za plačilo zraven tega 50 frankov vsak mesic dobiva. General je med tem tako zlo zbolel od strahu in od terpeža, de so ga mogli hitro domu odpeljati, svojiga zvestiga Svetina je pustil per svojih konjih in per drugim blagu, in mu je rekel: Kmalo boš za manoj prišel, skerbi za moje blago, de se ga nič ne pogubi; kader prideš, ti bom dobrote ktere si mi storil obilno povernil; dal ti bom, kar koli si boš zmislil, storil ti bom kar koli boš poželel, nikoli ne bom pozabil, de si me ti otel pred smertjo, ti si bil moj varh.

126

III. France Svetin na morji vjet in v Afriko odpeljan.

Nezapopadlivo je bilo veselje, kteriga je zdaj Svetin občutil. Nar bolj ga je veselilo in mu v sercu poseben trošt dajalo, de je človeka in pa še svojiga oblastnika otel, in ga pred smertjo obvarval. Veselilo ga je, de ga je cesar tako povikšal in ga za konjika častniga reda postavil. Še bolj pa ga je veselilo, de je imel upanje kmalo priti v svojo domačo deželo, in de je bil zdaj z vsim preskerbljen, de mu ne bo treba pomanjkanja terpeti, in se po svetu okoli klatiti. Oh, kako sim srečen je rekel sam per sebi, de mi je Bog toliko dobriga storil, in me v tolikih hudih nevarnostih obvarval! Zdaj se troštam še kdej viditi ljubo domačo deželo. Šel bom iskat svoje žene in dveh fantičev, če še kteriga per življenji najdem. Veliko jim bom vedel povedati, in marskak lep nauk jim dati. O Bog mi daj še tega doživeti. Časna, posvetna sreča je pač golufna; velikokrat človek misli, de jo že v rokah ima, pa mu uide, in namest nje ostane britkost in žalost. Tako je bilo tudi s Svetinam zdaj, mislil je kmalo priti domu in v miru vživati, kar je zaslužil, pa revež ne ve kaj ga čaka. Po suhim ni bilo varno generaloviga blaga pošiljati za njim, ker so Španjoli per cestah skriti vedno prežali Francozam pobrati in ško-

127

de storiti, kar koli so mogli; torej je mogel Svetin nekaj časa čakati, de se je več reči nabralo, ktere je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih v barko znosili in tako po morji jih na Francosko poslali. Šel je v barko Svetin z blagam svojiga generala, pa ves žalosten in pobit je bil, kakor de bi se mu bilo zdelo, de vožnja po morji ne bo srečna. V barki je bilo tudi več soldatov, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Pervi dan je bila vožnja po morji srečna, vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej na svoj dom priti in zapustiti španjolsko deželo, ktero so grozno sovražili. Svetin je bil vender le žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali so ga tovarši,¹ zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno, Bog ve kaj se zna še z nami zgoditi, preden na suho pridemo. Drugi so ga troštali in mu djali: Lej morje je pokojno, deleč že nimamo do doma, jutrišni dan osorej bomo že v kraji. Svetin vender le ves zamišljen se ni za nobeno stvar pečal, kakor na tihama je molil, in rekel: O Bog! moje serce je nepokojno; vselej sim slišal, de vožnja po morji je nevarna, obvaruj me še zdaj, ker sim že toliko dobrot od tebe prejel. Drugi dan zjutrej ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, kteri so verh barke bili, žalostno kričati: Tolovaji! Tolovaji! zgubljeni smo, blizo so že. Na to kričanje perteče poglavar barke,² gleda in gleda, pa ves bled

de storiti, kar koli so mogli; torej je mogel Svetin nekaj časa čakati, de se je več reči nabralo, ktere je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih v barko znosili in tako po morji jih na Francosko poslali. Šel je v barko Svetin z blagam svojiga generala, pa ves žalosten in pobit je bil, kakor de bi se mu bilo zdelo, de vožnja po morji ne bo srečna. V barki je bilo tudi več soldatov, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Pervi dan je bila vožnja po morji srečna, vsi so bili veseli, ker so se troštali skorej na svoj dom priti in zapustiti španjolsko deželo, ktero so grozno sovražili. Svetin je bil vender le žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti, vprašali so ga tovarši zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: Morje je golufno, Bog ve kaj se zna še z nami zgoditi, preden na suho pridemo. Drugi so ga troštali in mu djali: Lej morje je pokojno, deleč že nimamo do doma, jutrišni dan osorej bomo že v kraji. Svetin vender le ves zamišljen se ni za nobeno stvar pečal, kakor na tihama je molil, in rekel: O Bog! moje serce je nepokojno; vselej sim slišal, de vožnja po morji je nevarna, obvaruj me še zdaj, ker sim že toliko dobrot od tebe prejel. Drugi dan zjutrej ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, kteri so verh barke bili, žalostno kričati: Tolovaji! Tolovaji! zgubljeni smo, blizo so že. Na to kričanje perteče poglavar barke:² gleda in gleda, pa ves bled

128

in plašan perhaja, spoznal je, de so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kteri imajo velike z groznim orožjem obložene barke. Po morji se vozijo in išejo bark, ktere po kupčijah gredo, ali pa kako drugo blago peljajo; kader ktero najdejo ali doidejo, vse pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele, ljudi v služnost prodajo. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je Svetin bil v nji. Došli so jo tolovaji, jo ustavijo, in ker se jim ni nobeden zoperstavil, so vse blago pobrali, v svojo barko ga prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaperli. Bilo je ljudi s Svetinam vred 120. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afriki². Tam so jih iz barke zvezane peljali, in jih naravnost na prodaj gnali. Prodali so jih vse, tega dražji, uniga ceneji, kakoršne³ starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar, in ga odpelja. Grozno hudo se godi služnim v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih zapro živini enako⁴ v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati v mrazu. Komej si zarija napoči, že pride perganjač, kteri jih z vpitjem, s kletvo in s tepenjem k težkimu delu perganja,⁵ ktero morajo do terdne noči opravljati, brez de bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan služnih, de se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo nar manjši reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po pet sto palc dobijo nekteri po

in plašan perhaja, spoznal je, de so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kteri imajo velike z groznim orožjem obložene barke. Po morji se vozijo in išejo bark, ktere po kupčijah gredo, ali pa kako drugo blago peljajo; kader ktero najdejo ali doidejo, vse pobero blago in ljudi. Blago med sabo razdele, ljudi v služnost prodajo. Ravno to se je zgodilo z barko, ki je Svetin bil v nji. Došli so jo tolovaji, jo ustavijo, in ker se jim ni nobeden zoperstavil, so vse blago pobrali, v svojo barko ga prenesli, ljudi povezali in jih na dno barke zaperli. Bilo je ljudi,¹ s Svetinam vred 120. Peljali so jih do mesta, ki se mu pravi Algir, v Afrika². Tam so jih iz barke zvezane peljali, in jih naravnost na prodaj gnali. Prodali so jih vse, tega dražji, uniga ceneji, kokoršne³ starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar, in ga odpelja. Grozno hudo se godi služnim v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih zapro živini enake⁴ v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh ležati v mrazu. Komej si zarija napoči, že pride perganjač, kteri jih z vpitjem, s kletvo in s tepenjem k težkimu delu perganja;⁵ ktero morajo do terdne noči opravljati, brez de bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan služnih, de se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo nar manjši reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po pet sto palc dobijo nekteri po

129

podplatih, de imajo vse razbeljene noge, in vender jih gonijo neusmiljeni perganjači, de morajo kamnje ali vodo ali druge reči težko nositi. Neusmiljeno delajo z revnimi služnimi, tako de vsak umreti želi, in komej smerti čaka. Jesti dobe zjutraj malo, in spet zvečer malo černiga kruha, pustiga in grenkiga. Brez vsiga trošta, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih turkov, kteri jih gerdo zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovniga trošta nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi jih še zakopavali niso mertvih služnih kristjanov, ampak mertve so vergli psam, de so jih raztergali. Rešiti se iz take hude služnosti je težko, ker veliko dnarjev hočejo za vsaciga služniga, če ga kdo odkupiti hoče. Vse to je mogel Svetin malo manj ko dve leti terpeti. Več njegovih tovaršev je že od žalosti in od terpljenja pomerlo. Svetin je vedno Boga prosil, de bi mu dal zdravje in moč vse voljno preterpeti. Svetin je bil tudi v služnosti pridin in zvest, zato je tudi toliko bolji imel, de ga je gospodar bolj obrajtal, mu bolj zaupal, de mu ni bilo treba vedno vklenjenimu biti. Hiša Svetinoviga gospodarja ni bila deleč od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdej zagledati barko, de bi ga odpeljala in ga rešila iz tolikih nadlog. Eniga dne se je permerilo, de je bil prav sam na njivi ostal, nar dalej od hiše odločeni. Dan se je nagnil, tma se stori. Svetin gleda proti morju, mika ga potegniti jo, in ujiti.

130

Dolgo časa premišluje, kaj bi storil: Zdej lahko ujidem, pravi sam per sebi, noč je, pogrešili me ne bodo tako berž;¹ pa kam čem iti, ne poznam kraja ne ljudi; kamor pridem, me bodo popadli, in morebiti še huji z mano delali. Vender naj se mi godi kakor hoče, hujši mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori in zbejži v tmoti, in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gojzdu in po grezih de je do jutra prišel k morju,² pa ni se upal pokazati živimu človeku zavoljo strahu, de bi ga ne prijeli in k poprejšnimu gospodarju nazaj ne gnali. Ker vsak gospodar v tistih krajih ima pravico služniga umoriti, če ga vjame uhajavca. Služni pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče Svetin proti morju še pred dnem. Kar je barko zagledal, tje hiti in prosi, de bi ga v barko vzeli. Za božjo voljo vas prosim pravi, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim, hudo se mi je godilo; povem po pravici. Gospodar barke se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo v barko. Vesel je bil Svetin, in mislil, srečen sim, de sim zadel precej tako k dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, de je prišel ravno takimu možu v roke, kteri je prišel ljudi skuplovat in jih potem v drugim daljnim kraji z dobičkam prodajat. Pahnjen je bil Svetin med služne že kupljene na dno barke; ker je pa sam prišel in ni bil plačan, zato

Dolgo časa premišluje, kaj bi storil: Zdej lahko ujidem, pravi sam per sebi, noč je, pogrešili me ne bodo tako berž:¹ pa kam čem iti, ne poznam kraja ne ljudi; kamor pridem, me bodo popadli, in morebiti še huji z mano delali. Vender naj se mi godi kakor hoče, hujši mi ne more biti, kakor mi je; to zgovori in zbejži v tmoti, in hiti proti morju. Pet ur je hodil po gojzdu in po grezih de je do jutra prišel k morju;² pa ni se upal pokazati živimu človeku zavoljo strahu, de bi ga ne prijeli in k poprejšnimu gospodarju nazaj ne gnali. Ker vsak gospodar v tistih krajih ima pravico služniga umoriti, če ga vjame uhajavca. Služni pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašan perteče Svetin proti morju še pred dnem. Kar je barko zagledal, tje hiti in prosi, de bi ga v barko vzeli. Za božjo voljo vas prosim pravi, pomagajte mi, usmilite se me, uhajavc sim, hudo se mi je godilo; povem po pravici. Gospodar barke se hitro oglasi: Ne boj se le k nam pojdi, nič ti ne bo hudiga, in ga potegnejo v barko. Vesel je bil Svetin, in mislil, srečen sim, de sim zadel precej tako k dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, de je prišel ravno takimu možu v roke, kteri je prišel ljudi skuplovat in jih potem v drugim daljnim kraji z dobičkam prodajat. Pahnjen je bil Svetin med služne že kupljene na dno barke; ker je pa sam prišel in ni bil plačan, zato

131

ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan že so odrinili z barko, ktera je še čez dve sto služnih v Ameriko na prodaj peljala. Dva mesca so bili na vodi, večkrat v smertni nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovarše troštal, ki jim je rekel: Božja volja je to; terpimo voljno; Bog nam bo po smerti dal boljši srečnejši življenje.

IV. France Svetin v Ameriko odpeljan in prodan.

Barka, v kteri je Svetin bil služni jetnik, je srečno perplavala v Ameriko, in ostane per velikim mestu, ki se mu pravi Novijork. Precej drugi dan je gospodar barke služne v mesto peljati in jih na semenj postaviti ukazal. Vsi so bili prodani, tudi Svetin je zdej dobil noviga gospodarja. Dober in usmiljen je bil Svetinov gospodar, imeniten Amerikan, kteri je blizo mesta Novijorka lep velik vert v last imel. Svetina je torej vprašal, po tem ko ga je kupil, če zna kaj vert obdelovati? Gospod! mu Svetin ponižno odgovori, v mladih letih sim z vertnim delam znan bil, več let sim vert obdelovati pomagal; torej bom spet s časama se temu delu lahko pervadil. Gospodar mu reče: Prav! če boš priden in zvest delavc na mojim vertu, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor služniga, ampak kakor domačiga. Če sim te ravno kupil, ne boš čutil, de si

132

služen; če boš priden in zvest. Jest imam usmiljeno serce, dobro ti bo per meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, de boš čutil težo moje serditosti. S tem je šel s svojim novim gospodarjem domu. Svetin si je vse perzadeval prijaznost svojiga gospodarja ohraniti;¹ torej je pridno vert obdelval, in ga tako oskerbel, de je svojimu gospodarju veliko veselje storil. Gospodar vidi, de je Svetin zvest in priden, ga pusti samiga po vertu, tudi mu še pervoli vsako nedeljo in vsak praznik k s. maši iti v mesto, če bo o pravim času nazaj prišel. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni per maši bil. Kolikokrat je rekel Svetin: Bog je vender dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal in usmiljeniga. Per njem bom, dokler bom živ, ker svoje domačije vem de nikdar več vidil ne bom. Dve leti so minile, kar je Svetin per tem gospodarji, in je vesel, v daljnih krajih dobiti tako dobriga človeka, de ve kako gre s človekam ravnati. Eniga dne pride z gospodarjem po vertu se sprehajat imeniten perleten gospod; bil je francoski general M. pa po gosposko oblečen; po francosko z gospodarjem se pogovarjeta, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bližej Svetina, in ogledujeta rože, ktere so bilo² lepo oskerbljene. Svetin uterga lepo rožico, in jo poda ptujimu gospodu s temi ponižnimi besedami: Gospod! če se vam ne zamerim vzamite to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,

služen; če boš priden in zvest. Jest imam usmiljeno serce, dobro ti bo per meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, de boš čutil težo moje serditosti. S tem je šel s svojim novim gospodarjem domu. Svetin si je vse perzadeval prijaznost svojiga gospodarja ohraniti,¹ torej je pridno vert obdelval, in ga tako oskerbel, de je svojimu gospodarju veliko veselje storil. Gospodar vidi, de je Svetin zvest in priden, ga pusti samiga po vertu, tudi mu še pervoli vsako nedeljo in vsak praznik k s. maši iti v mesto, če bo o pravim času nazaj prišel. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni per maši bil. Kolikokrat je rekel Svetin: Bog je vender dober, ker mi je tako dobriga gospodarja dal in usmiljeniga. Per njem bom, dokler bom živ, ker svoje domačije vem de nikdar več vidil ne bom. Dve leti so minile, kar je Svetin per tem gospodarji, in je vesel, v daljnih krajih dobiti tako dobriga človeka, de ve kako gre s človekam ravnati. Eniga dne pride z gospodarjem po vertu se sprehajat imeniten perleten gospod; bil je francoski general M. pa po gosposko oblečen; po francosko z gospodarjem se pogovarjeta, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bližej Svetina, in ogledujeta rože, ktere so bile² lepo oskerbljene. Svetin uterga lepo rožico, in jo poda ptujimu gospodu s temi ponižnimi besedami: Gospod! če se vam ne zamerim vzamite to rožico od mene; z veseljem vam jo podam,

133

de vas le še živih vidim. Gospod pogleda Svetina po služno slabo oblečeniga in od žalosti vsiga revniga, in ga vpraša: Kaj me poznaš? Svetin odgovori, kaj pa de vas poznam general M., kaj vi mene več ne poznate, ki sim vas otel na Španskim, ko sim vas čez vodo spravil, de vas Španjoli niso ustreljili. Gospod se zavzame in pravi: Ti si France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti simkej prišel? Svetin ni imel časa perpovedvati, ker je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel. O gospod! če je mogoče pomagajte mi. Kader General M. s Svetinovim gospodarjem v hišo pride, mu reče: Gospod prosim vas, dovolite mi, de z vašim služnim vertnarjem se malo pogovorim. Imeniten Amerikan se začudi in pravi: Tak gospod kakor ste vi, general in od francoskiga kralja sim poslan zavoljo imenitnih opravil, se bote s takim hlapcam (služnim) pogovarjali! General reče: Imam mu nekaj posebniga povedati. Na to gospodar hitro Svetina pokliče mu ukaže iti k generalu, in gre strani: Ko je Svetin sam zdej pred generalam, ravno tistim, ki mu je pred nekej časam življenje obvarval, začne jokati, nič ni mogel z generalam druziga govoriti, kakor te besede: O Gospod! če je mogoče pomagajte mi. General ga potrošta in mu reče: Ne boj se, nisim pozabil ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sim perpeljal tebe rešiti. Le poterpi še dva mesca, potem bo moje opravilo per koncu in spet pojdem na Francosko nazaj. Odkupil te bom od

134

služnosti, naj velja kolikor hoče. Lahko je zdej Svetin terpel svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti. Dva mesca mineta, kar pride general k Svetinovimu gospodarju, se poslovit, in prosi, de bi mu vertnarja Svetina izpustil. Gospodar reče: Tega sam močno potrebujem, ker¹ mi veliko opravi. Če bi ga pa vender le radi imeli, vam ga dam, tode drugači ne, kakor de mi daste zanj sto tolarjev². General mu precej odšteje sto tolarjev, in pokliče Svetina, de mu pove, de odkupljen³ je zdej, in de pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, kteriga je zdej v svojim sercu občutil. Hvali Boga, kteri tako po očetovsko zanj skerbi, in ga dobrotljivo reši iz nesreče. Med tim je general M. Svetinovimu gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smertni nevarnosti otel, in mu življenje ohranil. Preden gresta; pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim zate dobil, pa ker si tak pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi jih, imej jih za popotnico, in hodi srečno v svojo domačo deželo.

služnosti, naj velja kolikor hoče. Lahko je zdej Svetin terpel svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje skorej rešen biti. Dva mesca mineta, kar pride general k Svetinovimu gospodarju, se poslovit, in prosi, de bi mu vertnarja Svetina izpustil. Gospodar reče: Tega sam močno potrebujem, kar¹ mi veliko opravi. Če bi ga pa vender le radi imeli, vam ga dam, tode drugači ne, kakor de mi daste zanj sto tolarlev². General mu precej odšteje sto tolarjev, in pokliče Svetina, de mu pove, de od kupljen³ je zdej, in de pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, kteriga je zdej v svojim sercu občutil. Hvali Boga, kteri tako po očetovsko zanj skerbi, in ga dobrotljivo reši iz nesreče. Med tim je general M. Svetinovimu gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smertni nevarnosti otel, in mu življenje ohranil. Preden gresta; pokliče gospodar Svetina in mu reče: Glej sto tolarjev sim zate dobil, pa ker si tak pošten in dober človek, jih tebi vse dam, vzemi jih, imej jih za popotnico, in hodi srečno v svojo domačo deželo.

V. France Svetin najde svojiga sina.

Z groznim veseljem je šel Svetin proti morju s svojim generalam; barka ga čaka tam, ktera ga bo peljala v domačo deželo. Malo

135

časa še sta se pomudila v mestu Novijork, de se General per svojih prijatlih zadnič poslovi. Pervi dan velkigatravna mesca gresta v barko;¹ veter je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptica gre barka po morji proti Francoski deželi. Svetin še zadnikrat pogleda Ameriko, in zdihne rekoč: Dve leti in dva mesca sim srečno prestal služnost, Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri me je rešil iz rok amerikanskiga gospodarja; hvaljen bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o Bog! varuj me pred nesrečami. Celih petdeset dni je bil Svetin na morji v barki per svojim generalu. Devetnajsti dan mesca rožencveta se perpeljata do francoske dežele; iz barke gresta v mesto Haver, in se potem po suhim peljata, ker sta se oba po morji voziti naveličala, de prideta v mesto Tulon. Tam je general M. do smerti ostati sklenil. Svetinu pa reče general: Ti per meni ostaneš in z mano boš per mizi jedel, dokler se ti bo zljubilo per meni živeti. Ne boš več zdej moj služabnik, ampak moj prijatel, ti si mi življenje obvarval, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom toliko dnarjev dajal, de boš lahko živel. Med tem je bilo v mestu Tulon imenitno ženitvanje. Veliki tergovc stari Teodor² je svojo hčer omožil, in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga gospoda povabit. General pravi: Rad grem k vašimu ženitvanju, tode drugači ne, kakor če sme z mano

časa še sta se pomudila v mestu Novijork, de se General per svojih prijatlih zadnič poslovi. Pervi dan velkigatravna mesca gresta v barko,¹ veter je bil pravi, brodniki rjuhe napnejo, kakor ptica gre barka po morji proti Francoski deželi. Svetin še zadnikrat pogleda Ameriko, in zdihne rekoč: Dve leti in dva mesca sim srečno prestal služnost, Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kteri me je rešil iz rok amerikanskiga gospodarja; hvaljen bodi dobrotljivi nebeški oče. Zdej se peljem spet proti svoji domači deželi po nevarnim morji, o Bog! varuj me pred nesrečami. Celih petdeset dni je bil Svetin na morji v barki per svojim generalu. Devetnajsti dan mesca rožencveta se perpeljata do francoske dežele; iz barke gresta v mesto Haver, in se potem po suhim peljata, ker sta se oba po morji voziti naveličala, de prideta v mesto Tulon. Tam je general M. do smerti ostati sklenil. Svetinu pa reče general: Ti per meni ostaneš in z mano boš per mizi jedel, dokler se ti bo zljubilo per meni živeti. Ne boš več zdej moj služabnik, ampak moj prijatel, ti si mi življenje obvarval, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom toliko dnarjev dajal, de boš lahko živel. Med tem je bilo v mestu Tulon imenitno ženitvanje. Veliki tergovc stari Teodov² je svojo hčer omožil, in k tej ženitnini so prišli tudi generala M. Svetinoviga gospoda povabit. General pravi: Rad grem k vašimu ženitvanju, tode drugači ne, kakor če sme z mano

136

priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne de bi per mizi stregel, ampak de bi per mizi z manoj vred sedel; zakaj če ravno je služabnik, je pa moj nar veči dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil, ker sta bila z generalam velika prijatla. To ženitvanje so obhajali ravno na veliki Šmarn. Veliko imenitne gospode se je vkupej zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili in tudi nevesti Kristini; vsi so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojiga generala sedel ves zamišljen, in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislami več per svojih ljudeh, kakor per svatih. General je vse zgodbe svojiga življenja svatam perpovedval, kako se mu je na Španskim hudo godilo, in kako mu je zvesti Svetin življenje otel, zato so ga vsi svatje¹ spoštovali, in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed svatov, prime kupico v roke in pravi: Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma. Na te besede France Svetin od veselja ves rudeč postane in misli: Lejte ženin je tudi Ilirjan kakor jest; kdo mora neki to biti. Svetin vpraša tiho svojiga generala, kako se ženin piše. General pravi: Piše se Svetin kakor ti. Rad bi bil Svetin ženina vprašal, od kod je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so okoli njega bili. Pozneji, ko so svatje že vinjeni bili, in se jeli sim ter tje prehajati, dobi Svetin perložnost z ženinam samim govoriti, in ga tako vpraša: Morebiti sva midva blizo vkup doma, ki imava oba eno ime, povejte mi vender od kod ste vi prav doma?

priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne de bi per mizi stregel, ampak de bi per mizi z manoj vred sedel; zakaj če ravno je služabnik, je pa moj nar veči dobrotnik. Stari Teodor je v to rad pervolil, ker sta bila z generalam velika prijatla. To ženitvanje so obhajali ravno na veliki Šmarn. Veliko imenitne gospode se je vkupej zbralo. Vsi so Teodoru srečo vošili in tudi nevesti Kristini; vsi so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojiga generala sedel ves zamišljen, in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislami več per svojih ljudeh, kakor per svatih. General je vse zgodbe svojiga življenja svatam perpovedval, kako se mu je na Španskim hudo godilo, in kako mu je zvesti Svetin življenje otel, zato so ga vsi svajte¹ spoštovali, in tudi na njegovo zdravje pili. Pozneje vstane eden zmed svatov, prime kupico v roke in pravi: Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma. Na te besede France Svetin od veselja ves rudeč postane in misli: Lejte ženin je tudi Ilirjan kakor jest; kdo mora neki to biti. Svetin vpraša tiho svojiga generala, kako se ženin piše. General pravi: Piše se Svetin kakor ti. Rad bi bil Svetin ženina vprašal, od kod je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so okoli njega bili. Pozneji, ko so svatje že vinjeni bili, in se jeli sim ter tje prehajati, dobi Svetin perložnost z ženinam samim govoriti, in ga tako vpraša: Morebiti sva midva blizo vkup doma, ki imava oba eno ime, povejte mi vender od kod ste vi prav doma?

137

Ženin odgovori: Blizo mesta L.... sim doma, kjer je bila suknarija sloveča. Svetin vpraša ženina, imate še stariše? Ženin na to zdihne, in solze se mu po licih vdero, pa hitro si jih obriše in pravi: Očeta nisim nikoli poznal, na vojsko so mogli, ko sim bil dve leti star; mater sim mogel zapustiti v devetim letu in nikoli več nisim nič od njih slišal;¹ Bog ve ali so še živi, ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža, tudi brata sim imel Pavla² po imenu, pa tudi od njega nisim nikoli več nič slišal, toliko vem, de je za pastirja služil. Po tih besedah je France Svetin spoznal, de ravno ženin je njegov sin, pa ni vedil, kako bi se bil spoznati dal. Zato prosi ženina, de bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco, se usedeta na mehke stole, in ženin pravi: No oče! kaj bi vi radi z manoj skrivaj govorili. France Svetin začne od preveliciga veselja na glas jokati in pravi: O Bog! kako si ti vender dober! Veliko britkosti in terpljenja sim mogel prestati, vse sim preterpel čast Bogu, in zdej me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez, in jest sim tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil de te bom tukaj in pa v takim bogastvu našel! Ženin ostermi, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja z rudečo farbo. Na desni roki je imel zarezano „France Svetin“; na levi roki pa „Neža Terpinc“. Ženin se spomni, de ima na rokah ravno take znamnja zare-

Ženin odgovori: Blizo mesta L.... sim doma, kjer je bila suknarija sloveča. Svetin vpraša ženina, imate še stariše? Ženin na to zdihne, in solze se mu po licih vdero, pa hitro si jih obriše in pravi: Očeta nisim nikoli poznal, na vojsko so mogli, ko sim bil dve leti star; mater sim mogel zapustiti v devetim letu in nikoli več nisim nič od njih slišal,¹ Bog ve ali so še živi, ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža, tudi brata sim imel Pavle² po imenu, pa tudi od njega nisim nikoli več nič slišal, toliko vem, de je za pastirja služil. Po tih besedah je France Svetin spoznal, de ravno ženin je njegov sin, pa ni vedil, kako bi se bil spoznati dal. Zato prosi ženina, de bi se smel z njim v kaki skrivni kamerci pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakam rad pogovarjal. Pelje ga v lepo kamerco, se usedeta na mehke stole, in ženin pravi: No oče! kaj bi vi radi z manoj skrivaj govorili. France Svetin začne od preveliciga veselja na glas jokati in pravi: O Bog! kako si ti vender dober! Veliko britkosti in terpljenja sim mogel prestati, vse sim preterpel čast Bogu, in zdej me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez, in jest sim tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil de te bom tukaj in pa v takim bogastvu našel! Ženin ostermi, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezane znamnja z rudečo farbo. Na desni roki je imel zarezano „France Svetin“; na levi roki pa „Neža Terpinc“. Ženin se spomni, de ima na rokah ravno take znamnja zare-

138

zane, ktere mu je mati še majhnimu naredila. Takrat je spoznal, de je to res njegov oče, zaviha rokave in očetu pokaže, de je res ta njegov sin. Objela sta se oče in sin, in oba na glas jokala od veselja, tako de so svatje slišali in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker so zvedili, de je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli;¹ vsi so zdej ženinovga očeta zlo spoštovali in ga častili, v kot ga posade za mizo in ga goste po gosposko. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil po imenu, kteri je per velikih vojskah in deleč po sveti bil. Ko so vsi eden drugimu zgodbe svojiga življenja dopovedali začne tudi on svoje pergodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo in pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim doživel svoje žive dni: Zdej in pred nekej leti na Štajerskim v neki grajšinci, kjer sta dva sina na enkrat našla vsak svojo mater, de si se nista troštala. Našel je svojo mater mladi baron Karl Gap; gospa tiste grajšince je bila njegova mati. Neki škof, Pavl Svetin mu je bilo ime, je ravno per tisti gospej našel svojo mater, ktera je bila dekla. O koliko veselje smo obhajali takrat in se gostili. Škof je šel potem v svojo škofijo, in svojo mater s sabo vzel; meni pa dnarjev dal, de sim složno domu prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu iz Tulona in ga vprašajo od kod je doma. Kmalo pride odgovor, in tako so za gotovo zvedili, de Škof je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden

zane, ktere mu je mati še majhnimu naredila. Takrat je spoznal, de je to res njegov oče, zaviha rokave in očetu pokaže, de je res ta njegov sin. Objela sta se oče in sin, in oba na glas jokala od veselja, tako de so svatje slišali in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ker so zvedili, de je generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli,¹ vsi so zdej ženinovga očeta zlo spoštovali in ga častili, v kot ga posade za mizo in ga goste po gosposko. Med svati je bil tudi žininov prijatel Basil po imenu, kteri je per velikih vojskah in deleč po sveti bil. Ko so vsi eden drugimu zgodbe svojiga življenja dopovedali začne tudi on svoje pergodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo in pravi: Dve nar bolj vesele zgodbe sim doživel svoje žive dni: Zdej in pred nekej leti na Štajerskim v neki grajšinci, kjer sta dva sina na enkrat našla vsak svojo mater, de si se nista troštala. Našel je svojo mater mladi baron Karl Gap; gospa tiste grajšince je bila njegova mati. Neki škof, Pavl Svetin mu je bilo ime, je ravno per tisti gospej našel svojo mater, ktera je bila dekla. O koliko veselje smo obhajali takrat in se gostili. Škof je šel potem v svojo škofijo, in svojo mater s sabo vzel; meni pa dnarjev dal, de sim složno domu prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašiga rodu, ker je bil ravno tega imena. Pišejo škofu iz Tulona in ga vprašajo od kod je doma. Kmalo pride odgovor, in tako so za gotovo zvedili, de Škof je Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in eden

139

drugimu perpovedvali svoje čudne žalostne in vesele zgodbe. Mati škofova je kmalo potem umerla, vender je še doživela zvediti od svojiga moža, in od svojiga sina Janeza zdej velikiga in bogatiga tergovca v velikim mestu Tulonu na Francoskim. France Svetin že star, je vender še nekaj let srečno in veselo živel per svojim sinu Janezu, in vidil lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodoram Janezovim tastam sta bila vedno prijatla, in sta večkrat od nekdajnih reči se pogovarjala. General M. tudi star jih je večkrat obiskal, in z njimi veselje delil. Tako so Svetinovi ljudje, to je cela njegova hiša, lepo v edinosti v božjim strahu živeli, in veliko srečo imeli. Blizo sedemdeset let je France Svetin doživel, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga radi imeli in ga častili s tako častjo kakoršna se starišem spodobi. Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.